Odgovornost ustvarjalke. Kaj je že to?!

Bratu in njegovi izbranki sem želela za poročno darilo podariti nekaj unikatnega, stvar, ki bo narejena v spomin na njun dan. Štirinajst dni pred poroko sem med klikanjem po facebooku naletela na spletno stran ustvarjalke, ki slika na skodelice. Porodila se mi je ideja, da bi lahko pri njej naročila skodelici, na katerih bosta napisani njuni imeni. Napisala sem sporočilo in po dobrih dveh dneh prejela odgovore na zastavljena vprašanja. Izdelovalka mi je napisala, da je sicer resno bolna, vendar lahko skodelici izdela v dogovorjenem času. Super. Lepi skodelici, prijazna ustvarjalka, ki mi je celo pripela fotografijo že prej narejenih izdelkov po naročilu, da sem si lažje predstavljala, kakšna izdelka naj pričakujem. To bo prekrasno darilo. Oddala sem naročilo. In čakala na paket, ki naj bi prispel po pošti … Pa težko pričakovanega darila ni bilo. Zadnji dan pred poroko, ko je minil še en dan, da je pismonoša prišel k hiši brez paketa, sem razmišljala, kje se je zalomilo. Takoj sem pomislila, da se je škatla kje med transportom izgubila. Pa sem manj kot 24 ur pred poročnim dnem prejela sporočilo ustvarjalke, da skodelic ni utegnila izdelati, ker je bila ves čas v bolnišnici. O tem naj bi me prej obvestila njena sestra. Škoda, ker sporočila do današnjega dne nisem prejela. Sledilo je veliko razočaranje, ker darilo ne bo popolno, potem pa še večja jeza. Če bi me obvestila kakšen dan prej, bi lahko poiskala drugo primerno presenečenje.

Absolutno, na nekatere stvari ne moremo vplivati. Ne morem nadzorovati, ali bom prejela sporočilo s pomembno informacijo. Ne morem vedeti, kje se je zataknilo. Nikoli ne morem biti  prepričana, da bom naročeni izdelek prejela, dokler ga ne bom držala v rokah. Ne bom imela priložnosti izkoristiti obljubljenega popusta na skodelice pri ponovnem naročilu, ker gre osel pač samo enkrat na led. Vem pa, da so bolnišnice dandanes toliko v koraku s časom, da poznajo internet (ki, preverjeno, deluje!) in bi mi lahko ustvarjalka sama  prej napisala, da skodelic ne bo. Skrajno grdo, podlo in neodgovorno. Dober glas seže v deveto vas. Slab pa tudi. In to, da ista ustvarjalka potem še isti dan, ko mi je poslala sporočilo o nezmožnosti uresničenja naročila, veselo razglaša, da sprejema naročila za skodelice, pove veliko o celotni prigodi. 

Ravno zaradi neprijetnega dogodka sem se odločila, da v teh počitniških dneh zavijem v ustvarjalno trgovino po nekaj flomastrov za risanje na keramiko. Bom videla, kako gre stvar meni od rok …

Kaj imajo skupnega Modrijani in kravi

Najlepše kraško polje v Sloveniji je včeraj pokalo po šivih. Vaško središče Globodola so preplavili stari in mladi. Razširila se je namreč vest o veselici, na kateri je prepeval in igral najbolj priljubljen slovenski ansambel. Modrijani, kdo pa drug. Ko je njihova tehnična ekipa na odru pripravila vse potrebno za nastop, lično popisan kombi pa je počival na našem dvorišču (kakšna čast!), fantov kar ni bilo. Nekaj po pol deveti so ponosno prikorakali skozi vas in se srečali s prvimi oboževalkami, katerih starost ni presegala deset let. Simpatično. Med dogovarjanjem, kateri trač reviji bomo poslali fotografije Blaža v spodnjicah (sliko smo potem pozabili posneti), so Modrijani prvič stopili na oder. Ob prihodu so si zaželeli vode, zraven pa so dobili še rožico in listke z glasbenimi željami. Nekaj so jih celo uresničili. In tako so igrali, vsi pa smo se zabavali. Neverjetno, koliko nalezljive energije imajo. Vse pohvale tudi glede petja v živo in igranja brez predolgih odmorov. Bravo. Obenem pa oštevanje, ker so po odru razsipali podarjeno rožico in so enkrat namesto wc-ja uporabili kar našo zelenico. Ti-ti-ti. Dogodek, na katerem je bilo največje povpraševanje po pivu, čevapčičih in omrežju za telefon, je uspel. Okoli tretje ure so se Modrijani poslovili, blagajničarke pa smo bile žalostne, ker nismo dobile kartic z njihovimi podpisi. Vse so podelili že omenjenim oboževalkam. Kljub zapletom imam dva avtograma, zato si do nadaljnjega ne umivam rok.  

Do pol sedmih zjutraj petje razposajenih vaških fantov ob zvokih harmonike še ni prenehalo. Ko so končno omagali, se je po vaškem radiu s svetlobno hitrostjo razširila novica, da sta med dogodkom pri vaščanu iz hleva izginili dve glavi goveda. Na ogled so prišli policisti, zbrali so se radovedneži in razpravljali o možnem poteku dogodkov, ki so pripeljali do posledice, da dveh krav ni več. Pojavila so se ugibanja, da so ubogi živali odpeljali zbiralci železja, menda naj bi celo odkrili sledove krvi. Ob zgražanju in spraševanju o brezsrčnosti in škodoželjnosti storilca je kasneje do ušes vseh prišla tudi novica, da so kravi našli na polju z žitom in ju pripeljali nazaj v njuno domovanje. Zagotovo jima je bila glasba Modrijanov preglasna in sta se odločili za krajši dopust. Zgodba bi si vsekakor zaslužila stran v Slovenskih novicah. Čudno, da nihče ni pomislil o možnosti, da bi kravi s seboj domov odpeljal ansambel. Vsekakor nekaj prebivalcev naše vasi bere preveč kriminalnih romanov. Ali pa obratno: mogoče ne berejo in si v svojem življenju želijo več akcije in razburljivosti. 

Konec dober, vse dobro.

Če ne greš volit in nergaš, si rit.

V sredo, tri dni po volitvah poslancev v evropski parlament, mi je prijateljica poslala povezavo do zanimivega komentarja, ki ga lahko berete tule: Zakaj ste mladi razvajene, lene in ušive riti? Za tiste, ki vas priganja čas zaradi gore še nepredelane literature za bližajoči se izpit, naj povzamem bistvo napisanega: kdor ne gre volit, je razvajena, lena in ušiva rit. 

Volilno pravico imam dobra tri leta. V tem času nisem izpustila niti ene priložnosti, da ne bi šla volit/glasovat. Zakaj? Ker sem državljanka naše »zafurane, skorumpirane države« in želim, da bi se stanje prenehalo. Ker vsak dan gledam, kakšne nore stvari se dogajajo v Sloveniji in hočem, da »ta glavni« prenehajo uživati dneve svojega ugodja in začnejo z dejanji, ki bodo v boljše življenje popeljala dva milijona ljudi, ne samo devetdesetih izmed njih. Če smo jih izvolili, naj bodo koristnejši od gretja stolov v parlamentu. 

Ne poglabljam se v vsakodnevno politično dogajanje. Se pa pred vsakimi volitvami pozanimam toliko, da presodim, kdo izmed kandidatov je najboljša opcija zame, moje bližnje, moje okolje in navsezadnje: mojo državo. Če ne vem, povprašam očeta, ki vsakodnevno spremlja poročila. Velikokrat  v burni politični debati nisva istega mnenja, kar mi je pri najinem pogovoru všeč, ker s tem ne prevzemam njegovega mnenja, temveč ustvarim svoje.  Če česa ne razumem, pobrskam po internetu. Informacij je vsepovsod dovolj. Težava je v tem, ker se nam ne da pozanimati za stanje, opcije, ki jih imamo. Raje ob prejemu obvestila za prihajajoče volitve zamahnemo z roko in tisto nedeljo preživimo daleč stran od volišča. Pa je to prav?

Tudi meni kandidati niso všeč, nimajo enakih stališč, kot jih imam sama, blebetajo in napihujejo svoja prizadevanja za boljšo prihodnost v primeru, da bodo izvoljeni. Pa grem, kljub vsemu, vedno znova volit. Ker je to moja dolžnost. Pozabljamo, da s tem, ko postanemo polnoletni državljani, v paketu poleg pravic dobimo tudi dolžnost glasovanja. Zakaj je ne bi izkoristili? Kaj pomaga, da dan za dnem stokaš, kako v Sloveniji ni služb, stanovanj in sploh nobene prihodnosti za mlade? Ali greš na volitve? Ne? Potem se nehaj pritoževati in nekaj stori. Nekdo je dejal: »Dokler ne bomo imeli obvezne udeležbe, ne bomo imeli normalne politike. Edini legitimen protest je oddaja neveljavne glasovnice.« Razumem, če iz protesta na glasovnici nočeš obkrožiti nikogar od naštetih kandidatov. Toda bodi vsaj toliko razumen in upoštevaj, da ti domovina ni dala samo pravic. Izpolnjuj tudi dolžnosti. Neudeležba sporoča brezbrižnost in malomarnost.

Nisem podpornica in pripadnica nobene politične stranke, a na živce mi gre glasno godrnjanje enih in istih ljudi. Tistih, ki ne gredo na volitve. Zato za konec še ena misel, ki jo je prejšnji teden na forumu po izidu rezultatov zapisal eden od uporabnikov: »Dragi sodržavljani, ki ne greste na volitve, a jamrate, kako je vse zanič. Ste navadne riti. Življenje ni idealno in  vsaka izbira je stvar kompromisa. Zakaj obupati in reči, da je vse zanič. Igrate tarok in dobite podpovprečne karte. Ali vržete karte na mizo in rečete, da ne boste več igrali, ali pač poizkušate kar najbolje odigrati s slabimi kartami?«