Zadnji novembrski dan se je prevešal v drugo
polovico. Zunaj je pihal veter, sem in tja so po nebu plesale drobne
snežinke. Ptice so že odletele v tople kraje, pisani barvni listi pa so odpadli
z dreves. Hladno je bilo. Babica Meta je stala ob zakurjenem štedilniku in
mešala po loncu, v katerem je kuhala slastno zelenjavno juho. Čas si je
krajšala s poslušanjem radia. Napovedovalec je povedal, da se bodo v prihodnjih
dneh padavine okrepile in bo pokrajino prekrila bela snežna odeja. Prvi sneg v
letu. Meta se je sama pri sebi nasmehnila. Pomislila je na vnučka Jana, ki se
bo novice gotovo silno razveselil. Na hitro je skozi okno preletela okolico in
se prepričala, da Jana še ni. Pričakovala je njegov obisk. Vsako popoldne po
pouku se je oglasil pri njej in ji pripovedoval o dogodivščinah.
Tu je, se je nasmehnila
sama pri sebi, ko je zaslišala topotanje na stopnicah. Trenutek zatem so se
odprla vrata in skoznje je planil nasmejani Jan. »Živijo, babi. Mmmm, kako
diši«je po pozdravu obliznil usta mali deček. »Ali lahko dobim malo juhe, tako
sem lačen.« »Seveda, moj veliki mož, posebej zate sem jo skuhala.« je babica po
glavi pobožala svojega vnuka. V krožnik mu je nalila juho in Jan je zadovoljno
jedel. »Nikar tako ne hiti, saj ti hrane ne bo nihče pojedel.« »Vem, ampak
toliko dela me še čaka. Učiteljica nam je dala ogromno naloge, prebrati moram
knjigo za bralno značko, izdelati plakat, vaditi nove črke …« je Jan hitel
razlagati babici. Ta ga je poslušala in na skrivaj odkimavala z glavo. Koliko
dela imajo današnji šolarji. In to v drugem razredu. Misli so ji odplavale v
njene mladostne čase.
»Hej, babi, halo, a me slišiš?« Jan jo je
pocukal za predpasnik in s tem predramil iz spominov. Nasmehnila se je. Vedno
je opazil, če je izgubil njeno pozornost. »A mi boš pomagala napisati pismo
Miklavžu? Mami je rekla, naj pohitim, ker ni več veliko časa. Jutri bom že
lahko pojedel prvo čokoladico iz adventnega koledarja. Oči je rekel, da bo
Miklavž nosil takrat, ko bom petkrat zapored vsak dan pojedel eno.« Meta ga je
pozorno poslušala. »Ampak ne vem, če bom zdržal, da ne bi odprl vseh okenc
naenkrat.« je priznal. »Seveda ti bom pomagala pri pisanju.« mu je zagotovila
babica. »Super, najboljša si! Veš, letos mu bom napisal, naj mi prinese
tablični računalnik. Takega, ki bo boljši od tistega, ki ga ima Luka. Pa kolo
hočem, in smučke ...« Janovim željam in hotenjem kar ni bilo videti konca. Meta
je osupnila. »Hej, fant, ustavi se. Ali sploh veš, kdo je bil Miklavž?« »Babi,
kako si smešna, seveda vem, smo se učili o njem pri verouku. Bil je svetnik,
sveti Nikolaj. To ve celo sošolka Mina, ki ne hodi k maši.« »Je že res, kar
praviš, a Miklavž, kot ga poznamo danes, je daleč od preprostosti in skromnosti
svetega Nikolaja. Usedi se k meni, ti bom povedala njegovo zgodbo.« Meta je za
trenutek obmolknila, da je zbrala svoje misli, nato pa začela. Vnuček jo je z
zanimanjem poslušal.
»Nikolaj se je rodil
bogatemu, a zelo pobožnemu možu in njegovi ženi. Rodil se je šele več let po
njuni poroki, ko sta že mislila, da ne bosta nikoli imela otrok. Celo življenje
sta bila usmiljena do revežev, zato jima je Bog le poslal sina, ki jima bo v
tolažbo v starosti. Nikolajevo ime
pomeni zmaga ljudstva. Ko je fant zrasel, sta ga starša poslala v dobre šole.
Živel je zelo zgledno in postal duhovnik. Starša sta pozneje umrla zaradi
bolezni, ki je v tistih časih razsajala med ljudmi. Pravimo ji kuga. Ogromno
premoženje, ki ga je Nikolaj podedoval, je razdelil med reveže. Namesto, da bi
sam živel razkošno, je denar dal ljudem, ki so ga res močno potrebovali.
Odpovedal se je ugodju. Bil je tudi škof. Pripovedovali so, da se, že davno
nazaj, v mestu, ki so ga imenovali Mira, niso mogli dogovoriti, koga naj
izvolijo za novega škofa. Molili so in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili
so, da bo škof tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev.
Nikolaja, ki o vsem tem ni vedel nič, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako
postavil za škofa. Bil je usmiljen in dobrotljiv, opazil je stisko ljudi in jim
po svojim močeh pomagal. To cesarju, ki je takrat vladal v deželi, ni bilo všeč
in ga je dal celo zapreti. Po smrti je sveti Nikolaj postal eden izmed najbolj
znanih svetnikov. Priporočajo se mu mornarji, čolnarji, ribiči, trgovci,
popotniki, pa tudi mlade neveste za srečno poroko. Dandanes tega čudovitega
moža poznamo predvsem po tem, da vsako leto decembra obdaruje otroke. Pridni so
nagrajeni, za tiste nagajive in neubogljive pa prinese kazen, pogosto v obliki
palice.«
Jan je bil navdušen. »Uauu, babi, koliko ti veš o
njem. Nam je sestra Monika pri verouku povedala zgodbo, kako je Miklavž pomagal
trem revnim sestram, ki niso imele ničesar, da bi se lahko poročile. Podaril
jim je … kaj že? Malce sem pozabil.« deček se ni mogel spomniti celotne zgodbe,
zato mu jo je babica povedala še enkrat. »Nekoč so tri mlade sestre živele pod
oblastjo svojega grofa. Zelo so trpele. Želele so se poročiti, a se v tistih
časih niso mogle, ker niso imele dote. Nekdo je škofu Nikolaju napisal pismo, v
katerem je prosil, da pomaga tem trem dekletom. Nikolaj jim je iz noči na šesti
december skrivaj prinesel kepe zlata, vsaki eno. S tem jim je zagotovil poroko.« »Seveda, zdaj
se spomnim.« je Jan ponosno povedal. »Ampak babi, tem dekletom je Miklavž
prinesel kepe zlata, te so vredne veliko več kot stvari, ki bi jih rad imel
jaz.« »To je že res, a one so to nujno potrebovale za prihodnost, da so sploh
lahko preživele. Ali ti sploh potrebuješ računalnik? Pa novo kolo? Ali nisi
pred kratkim dobil čisto novega? Pa smučke, kaj boš z njimi, ko si pa lani, ko
si močno padel, rekel, da nočeš nikoli več smučati?« Jan je hitel pojasnjevati.
»Tudi jaz nujno potrebujem računalnik. Ne
navadnega, ampak tabličnega. Moderen je. Lahko ga bom nosil v šolo. Ha,
pokazal ga bom sošolcem, posebej Luku. Potem me ne bo več zafrkaval.« »Zaradi
česa te pa zbada?« je Meta radovedno pričakovala odgovor. »Danes je v šolo
prinesel svoj računalnik in je Davidu, Galu in meni rekel, da smo revni, ker
nimamo takih stvari kot on. Veš, on ima že tudi svoj telefon.« »Zato, ker ima
on vse te stvari, ni potrebno, da jih imate tudi drugi. Veš, v življenju so
mnogo bolj pomembne tiste stvari, ki jih ni mogoče kupiti v trgovini. Zagotovo ni Luka nič bolj srečen in bogat z
vso tehnologijo, ki jo ima. Ko sem sama odraščala, še televizije ni bilo. Pa me
poglej, nič mi ne manjka. No mogoče že slabše vidim, a sem srečna, ker imam
okoli sebe ljudi, ki jih imam rada. Vse mogoče stvari so na svetu zato, da
služijo nam, ne mi stvarem. Razumeš? Gotovo bi bil nesrečen, če bi imel
tablični računalnik, na katerem bi ves čas igral igrice, a bi izgubil
prijatelja Davida in Gala.« Jan je sprva žalostno poslušal, na koncu pa se mu
je razjasnil obraz. Razumel je. Ne potrebuje neke stvari, da se bo bahal.
Babica ima še kako prav. Luka nihče ne mara, ker se ves čas hvali, on pa ima
Davida in Gala. Torej bo računalnik izbrisal s seznama za Miklavža. Zato, ker
hoče biti srečen. »Kaj pa kolo in smuči? Ali lahko zaprosim za ti dve stvari?
Veš, Galu je njegovo kolo že premajhno, a mu mamica ne more kupiti novega, ker
nima službe. Če bi imel jaz dve kolesi, bi mu eno lahko posodil in bi se oba
vozila s kolesom.« »To se mi zdi imenitna ideja. Razmišljaš že kot odrasel
fant.« je bila babica ponosna na vnuka. »Hej, saj sem že velik. Veš, nove
smučke bi pa imel zato, ker hočem ponovno začeti smučati. Očka je bil lani malo
razočaran, ker sem padel in nisem želel več. Rad bi, da bi prišel prej iz
službe in bi imel čas, da bova šla smučat na tisti velik hrib.« Meta je bila
ganjena. Ni mogla verjeti, kako iskreno razmišlja njen najmlajši. »Lahko
napišeš tudi, zakaj si želiš smučke. Očka te ima neskončno rad si bo gotovo
vzel čas zate. Ne bo razočaram nad tabo, tudi če te je strah na smučeh.«
»Misliš?« je malce dvomil osemletnik. »Prepričana sem. Hej, imam čudovito
idejo.« ga je nagovorila babica. »Kot sem ti že govorila, je v moji mladosti
Miklavž nosil suho sadje, orehe, piškote in tople nogavice. Kaj pa, če bi midva
letos združila moči in bi bila Miklavževa pomočnika? Presenetila bova dedka,
mamo in očka, pa Davida, Gala, če želiš, tudi Luka. Seveda ne smeva pozabiti na
sosedo Tončko, ki ti vedno daje bombone. Lahko napečeva in okrasiva piškote, v
shrambi pa imam še posušene jabolčne krhlje in orehe.« »Jan je navdušeno zacepetal.
Njegova babica ima najbolj fantastične ideje na svetu. » Ja, izdelala bova tudi
voščilnice in vanje napisala Miklavževo sporočilo in voščilo za prihajajoče
praznike.« je dodal. »Super, ideje imava, sedaj pa se potrudi in naredi naloge
za šolo. Potem napiševa tvoje pismo Miklavžu in nazadnje se bova lotila
projekta. Še dovolj časa imava, da vse uresničiva.«
Meta je spodbudila vnuka, da se je lotil dela, sama
pa je ta čas razmišljala o njunem pogovoru. Na ustnice se ji je prikradel
nasmeh. Zazrla se je skozi okno, proti nebu, in opazila rdečkasto obarvano
nebo. »Poglej, Jan, najin najljubši svetnik se pripravlja, da bo obdaril vse
pridne. Gotovo sva med njimi tudi midva.« Tudi narava se je pripravljala na
praznične in čarobne dni. Snežinke so nadaljevale s poplesovanjem. Še malo in
Miklavž bo res tu.
