December se preveša v drugo polovico. Ljubljana je odeta v pisane lučke, diši po kuhanem vinu, mestna središča so polna druženja željnih ljudi, s cimro se dan za dnem omamljava z dišečimi svečkami, vsak dan me presenečajo novi okusi čaja iz adventnega koledarja. Če odmislim delo za faks, je magičen mesec.
Je magičen, dokler ne zavijem v
kakšen nakupovalni center. Na začetku oktobra ni pred okencem LPP-ja nikoli
toliko ljudi, kot se jih decembra nahaja med policami, založenimi s takimi in
drugačnimi darili. In potem zagledam
tetko, ki se obrača k možu po nasvet, ali naj za vnuka kupi modro ali rdečo
bomboniero. Kot da je važno. Ljudje kompliciramo tam, kjer ni treba.
Seveda je december tudi čas
obdarovanj. Priznam, da me množica potegne v krog potrošništva in v glavi
začnem sestavljati seznam, koga bom letos obdarila. Pri tem vedno razmišljam o
stvareh, ki naj bi bile uporabne, obdarovancu v veselje in ne predrage. Pri zadnji
točki veliko potencialnih daril črtam s seznama, ker moj bančni račun ne bi
prenesel velikih finančnih podvigov. Kaj potem sploh lahko dam? Juhant pravi: »Vsakdo ima nekaj, kar lahko da. Nasmeh,
pozdrav, prijazno sporočilo. Obdarovanje ni izmenjavanje materialnih stvari, je
nekaj več. Lepa gesta, ko daš nekaj iz rok, je krasna stvar, ampak šteje
predvsem tista misel, da se nekoga spomniš, premisliš, kaj mu boš dal, vložiš
nekaj truda v to. Misel, skrb in odnos do osebe je to, kar šteje. Dogajanje znotraj
nas, ko se pripravljamo, da bomo nekoga obdarili, to je bistveni del daritve,
ne pa sama stvar, ki jo podarimo.«
Brez pomena je, če svoje bližnje
zasipamo z darili samo v veselem mesecu. Nameniti čas, pozornost in lepe besede
tudi med letom je težje kot kupiti čokolado z mislijo 'samo da je ena malenkost'.
Čarobnost sveta je treba ohraniti.
Ne samo decembra, tudi preostalih tristo štiriintrideset dni. Ob vseh darilih, dobrih možeh in
okrašenih jelkah pozabljamo na največji dar, ki nas bo čakal v jaslicah čez
nekaj dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar