Na lep sončen dan sedimo na terasi restavracije in obedujemo.
Pri sosednji mizi sedi dekle in trije fantje. Punca se je odločila, da ne bo
jedla. Eden izmed mladeničev pokliče natakarja in prosi: »A lahko dobimo tri
kozarce vode?« Natakar pogleda zbrane pri mizi, nato pa pravi: »A na njo ste pa
kar pozabili? Ker ste nesramni, prinesem vodo samo njej.«
Odide in ko se vrne, res
prinese samo en kozarec pijače ter ga postavi pred predstavnico nežnejšega
spola. Fantje so začudeno gledali za njim.
V današnjem tempu življenja smo ljudje v večini osredotočeni
na svoje potrebe in želje. Zamišljeno hočemo kar se da hitro in s čim manj
vloženega truda. Marsikdaj pozabimo na svoje bližnje in jih v neizmernem
hotenju, da bi dosegli nek cilj, potisnemo na stranski tir. V trenutku zanosa,
ko smo na pol poti in polni optimizma, da nam bo stvar uspela, nam je vseeno,
ali imamo koga ob sebi. Mogoče po tihem razmišljamo, da je tako še bolje, saj nas
vsaj nihče ne bo oviral. Kaj pa, ko se cilj oddalji? Ovire je vedno lažje
premagovati s pomočjo nekoga, za katerega smo prepričani, da bo ostal z nami
tudi v primeru, če se na poti zalomi. Dosežen cilj je potem vsaj dvakrat
slajši- zaradi uspeha samega in zavedanja, da nas nekdo podpira. Nima smisla,
da se sami veselimo. Srečo je treba razdajati. Zato pa tudi povabimo prijatelje
na zabavo ob rojstnem dnevu, uspešno opravljeni diplomi …
Natakar se je s fanti le pošalil. Nekaj minut kasneje so
seveda dobili vodo. Sem pa vesela, da sem bila priča dogodku, saj me opominja,
da na poti do želenega cilja ne smem mižati in s tem spregledati potreb in
želja drugih ljudi. Uspešnosti ob nekem dosežku ne bi smeli meriti po oceni ali
nagradi, temveč po tem, koliko ljudi smo
uspeli na poti do cilja osrečiti in kolikim smo bili pripravljeni pomagati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar