Navdihujoči olimpijci

Noro. Enkratno. Fantastično. Šampionsko. Veličastno. Zmagoslavno. Ne morem izbrati samo ene besede, s katero bi lahko opisala čudovite uspehe slovenskih športnikov v Sočiju. Kar počnejo, je navdihujoče, nekaj neverjetnega. Njihovi uspehi so v majhno Slovenijo vrnili izgubljen optimizem, potlačen ponos in iskreno veselje. 

Priložnost za pridobitev najžlahtnejših medalj se pojavi vsaka štiri leta in udeleženci iger se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi jim bilo po letih treninga, odrekanja, vzponov, padcev in solz poplačano. Enim uspe, drugi čakajo na naslednjo priložnost. Zgled so nam tisti, ki vztrajajo in postanejo junaki. To so slovenski olimpijci. 

Vsi, ki spremljamo olimpijado preko televizijskih zaslonov, si seveda najbolj zapomnimo medalje. Tina Maze, Peter Prevc, Vesna Fabjan in Teja Gregorin so tisti slovenski športniki, ki v rokah že držijo sad svoje kariere. A zlati, srebrni ali bronasti zakladi okoli vratu niso najbolj važni. Pomembno je sporočilo, ki ga nosijo, ter opominjajo tudi nas: trdo delo in predanost tistemu, kar delaš, prinese zadovoljstvo in uspeh.

Medtem, ko najboljši živijo svoje sanje, so drugi ostali praznih rok, a si prav tako zaslužijo pohvale, spoštovanje in zahvalo, ker so nam pokazali in dokazali, da so srčni borci. Poleg sijaja vseh odličij moremo občudovati herojsko potezo Roberta Kranjca, ko je kljub poškodovanem kolenu stisnil zobe in nastopil za reprezentanco, za naš narod. Čudežni hokejisti Risi so z ekipnim duhom premagali reprezentance, ki na papirju veljajo za boljše. Jakov Fak, enkraten športnik, se je srčno veselil z drugimi, kljub temu, da je sam ostal brez polkilogramske nagrade. Vrhunsko in občudovanja vredno. 

Tudi tuji športniki pišejo čudovite zgodbe. Po mojem izboru najboljše so naslednje:

• kanadski smučar, že drugič olimpijski prvak v prostem smučanju, Alex Bilodeau, je po osvojenem naslovu šampiona stekel k invalidnemu bratu, ga prek varnostnikov potegnil k sebi in se veselil skupaj z njim. Ganljiv prizor.

• Thomas Morgenstern, avstrijski skakalec, ki se je v letošnji karieri dvakrat huje poškodoval, je zaprl usta mnogim, ki niso verjeli, da se lahko v stanju, v kakršnem je bil, udeleži olimpijskih iger. Dokazal je, da zmore. S svojimi reprezentančnimi kolegi je osvojil srebro.

• Britanska violinistka Vanessa Mae, ki na igrah nastopa za Tajsko, se je preizkusila v smučanju. Bila je zadnja, a je zopet obudila že malce pozabljen Coubertinov slogan, da je važno sodelovati in ne zmagati.

• Noriaki Kasai, »veteran«, je pri 41-ih letih končno dočakal posamično medaljo v smučarskih skokih. Dokaz, da je vredno vztrajati, dokler ne dosežeš zastavljenega cilja. 

Olimpijskih iger bo kmalu konec, a uspehov in solz sreče se bomo spominjali še dolgo. Vsi športniki so zgled in v navdih vsem, ki imamo sanje, a nam manjkata vztrajnost in pogum, da bi jih uresničili.

Doktorat(a) pa tak(a)

Ko se peljem z vlakom, mi je včasih uro in pol, kolikor traja vožnja do doma, žal, da živim tako daleč stran od Ljubljane. Danes sta mi družbo delali dve gospodični. Očitno sta se z vlakom nazadnje peljali kakšnih deset, petnajst let nazaj, saj je ena izmed njiju omenila, da je na njeni zadnji vožnji s Slovenskimi železnicami kupila še tisto malo, kartonasto vozovnico. Jap, že zelo dolgo nazaj. 

Na poti proti Dolenjski se je razvnel njun pogovor. V bistvu je ena ves čas govorila svoj monolog, druga pa jo je poslušala in jo, ko je dobila priložnost, da ji vskoči v besedo, tudi kaj povprašala. No, zgovorna ženska, ki jo bom zaradi enostavnosti pisanja poimenovala Micka, je imela v bistvu še eno poslušalko. Vem, grdo in nekulturno je poslušati pogovor oseb, ki ju sploh ne poznam, a Mickin glas je močan in prodoren. In ko se pogovor zanimivo začne, ne morem nehati s poslušanjem. To je tako, kot bi na sredini prenehala gledati odlično zasnovan del priljubljene serije. Ne gre. 

Sledi zgoščen življenjepis fascinantnega, ekstremnega in navdušujočega Mickinega življenja. Stara je 34 let, pred štirimi leti se je preselila na Novo Zelandijo, kjer sta s partnerjem ustanovila svoje podjetje, ki teži k temu, da bi povezovalo ostala podjetja po Evropi in na drugem koncu sveta. Posel jima je uspel tako rekoč čez noč. V Sloveniji je trenutno na letnem dopustu, ker je tam poletje. Micka je bila že od nekdaj zelo ambiciozna. Menda je v najstniških letih trenirala smučanje s Tino Maze, a je po precej hudi poškodbi s tem prenehala in se posvetila akademski poti. Študirala je v tujini, ima dva doktorata (enega iz diplomacije, ki ga je opravila zaradi stave  (če to sploh kdo dela s takim namenom)), je govorka šestih jezikov in ima licenco za dve vrsti masaže. Ima stanovanje v Ljubljani, hišo na Novi Zelandiji in vikend nekje ob morju pri sosedih Hrvatih. Z letalom vedno potuje v prvem razredu. 

Do Grosuplja me je njena pripoved popolnoma prevzela. Nisem mogla verjeti, da sedim zraven Micke, ki je v svojem življenju že toliko dosegla. Malce sem se zamislila, kaj počnem jaz s svojim. Tudi če si za razmislek vzamem dodaten dan, ne bom našla stvari, za katero sem res ekstremno ponosna, da mi jo je uspelo opraviti. Ona jih je našla deset v pičlih dvajsetih minutah. No, bila sem vesela, da v dvajsetih minutah tudi v najslabšem dnevu izgovorim občutno manj vulgarizmov in psovk kot ona. Tudi to nekaj šteje. 

Od Grosuplja naprej sledi preobrat. Nekako je pogovor med gospodičnama nanesel na olimpijske igre. Ko je Mickina poslušalka omenila, kakšna škoda je, da Tina včeraj ni dobila medalje, se je Micka vzdignila s sedeža in rekla: »Jaz pa tej p****** ne privoščim nič. Upala sem, da bo ostala brez.« Šok. Obnemela sem. 

Ivančna Gorica. Šok popusti. Zopet začnem slediti pogovoru. Micko začnem gledati v drugačni luči. Nov udarec z izjavo: »V Sloveniji ostajajo samo še tisti, ki so preveč strahopetni, da bi šli za zmeraj živet ven.« Moje srce je dokazalo, da je zdravo.

Draga nepoznana Micka, upam, da tole bereš. Nisem imela energije, da bi se sporekla s teboj. Sicer pa: lahko si pridobiš še dva doktorata, a te ne bom nikoli več občudovala, niti 20 minut ne. Super, če se boš naučila še kakšnega jezika več, a iz tvojih ust zaradi vseh kletvic besede gotovo ne bodo lepo zvenele. In čudovito, da razmišljaš o tem, da bi za vedno ostala na Novi Zelandiji. Hvala, da si mi dala odlično izhodišče za razmišljanje. Dvomim, da bom kdaj imela v svojem žepu doktorat. Novo Zelandijo ali katero koli drugo deželo na svetu bom obiskala le kot turistka. Moja domovino bo vedno ostala Slovenija, četudi bom potemtakem izpadla strahopetna. In vedno bo moj prioriteten jezik slovenščina. Sploh pa, zakaj bi se sekirala zate. To, da rojakinji ne privoščiš čudovitega uspeha, mi pove vse o tebi. Dejstvo je, da ti pri tvojem mišljenju tudi dva doktorata ne pomagata.

Biti star

Kar pogosto se med prijatelji zbadamo o starosti. Še bolj pogosto koga ogovorim z »Ej, stari/-a«,  in se nasmejem ob burnih reakcijah tistega, ki mu je bila besedna zveza namenjena. Dokler razumejo šalo, je vse v najlepšem redu. A dejstvo je, da se z vsakim dnem približujemo tistemu obdobju. Ko bomo, tako kot na začetku življenja, spet odvisni od drugih. 

Ne dolgo nazaj sem bila na obisku v enem izmed domov starejših ljudi. Neprijeten občutek je, ko stopiš skozi vrata in se vate zazrejo oči zgubanih in obnemoglih ljudi, nekateri so na vozičkih, drugi se med hojo ustavijo in preučijo prišleke. Na marsikaterem obrazu se prikaže kanček upanja, da bo vstopil kdo od poznanih, ko pa se to ne zgodi, se po trenutku razočaranja spet prikaže vdanost v monoton dan.

Težave z zdravjem in posledično gora zdravil, ki jih morajo jemati. Vsak korak predstavlja napor. Jutranje vstajanje preraste v rutino. Potrebujejo pomoč pri oblačenju. Obroki hrane trajajo tudi po dve uri. Nekateri ne morejo brati, ker jim je že opešal vid. Spet drugi se spopadajo z naglušnostjo in ne morejo poslušati radia ali gledati televizije. Kratek sprehod na svežem zraku jim med drugim onemogočajo trenutne vremenske razmere. Prepuščeni so sami sebi. Minute se zdijo dolge kot ure. Žarek upanja jim prinašajo obiski. 

Pomembne minute, ki si jih za njih vzamejo sorodniki in prijatelji, jim popestrijo dan. Ne počutijo se več tako osamljene. Otožne misli za nekaj časa zbledijo. Navdušeni nad tem, da jim je nekdo namenil svoj čas, hitijo pripovedovati o tem in onem. V spomin se jim prikradejo najlepši spomini na mladostna leta. In hvaležni so, da je nekomu še mar in misli na njih.  

Življenje nam prinaša vedno nova obdobja in nas sooča z vedno težjimi preizkušnjami. Vsi se bomo enkrat pritoževali nad novo zobno protezo in nad tem, kako oh in sploh nemogoča je ta mladina. ;) Pa bo takrat na svetu še kdo, ki nam bo namenil svoj čas?