Navdihujoči olimpijci

Noro. Enkratno. Fantastično. Šampionsko. Veličastno. Zmagoslavno. Ne morem izbrati samo ene besede, s katero bi lahko opisala čudovite uspehe slovenskih športnikov v Sočiju. Kar počnejo, je navdihujoče, nekaj neverjetnega. Njihovi uspehi so v majhno Slovenijo vrnili izgubljen optimizem, potlačen ponos in iskreno veselje. 

Priložnost za pridobitev najžlahtnejših medalj se pojavi vsaka štiri leta in udeleženci iger se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi jim bilo po letih treninga, odrekanja, vzponov, padcev in solz poplačano. Enim uspe, drugi čakajo na naslednjo priložnost. Zgled so nam tisti, ki vztrajajo in postanejo junaki. To so slovenski olimpijci. 

Vsi, ki spremljamo olimpijado preko televizijskih zaslonov, si seveda najbolj zapomnimo medalje. Tina Maze, Peter Prevc, Vesna Fabjan in Teja Gregorin so tisti slovenski športniki, ki v rokah že držijo sad svoje kariere. A zlati, srebrni ali bronasti zakladi okoli vratu niso najbolj važni. Pomembno je sporočilo, ki ga nosijo, ter opominjajo tudi nas: trdo delo in predanost tistemu, kar delaš, prinese zadovoljstvo in uspeh.

Medtem, ko najboljši živijo svoje sanje, so drugi ostali praznih rok, a si prav tako zaslužijo pohvale, spoštovanje in zahvalo, ker so nam pokazali in dokazali, da so srčni borci. Poleg sijaja vseh odličij moremo občudovati herojsko potezo Roberta Kranjca, ko je kljub poškodovanem kolenu stisnil zobe in nastopil za reprezentanco, za naš narod. Čudežni hokejisti Risi so z ekipnim duhom premagali reprezentance, ki na papirju veljajo za boljše. Jakov Fak, enkraten športnik, se je srčno veselil z drugimi, kljub temu, da je sam ostal brez polkilogramske nagrade. Vrhunsko in občudovanja vredno. 

Tudi tuji športniki pišejo čudovite zgodbe. Po mojem izboru najboljše so naslednje:

• kanadski smučar, že drugič olimpijski prvak v prostem smučanju, Alex Bilodeau, je po osvojenem naslovu šampiona stekel k invalidnemu bratu, ga prek varnostnikov potegnil k sebi in se veselil skupaj z njim. Ganljiv prizor.

• Thomas Morgenstern, avstrijski skakalec, ki se je v letošnji karieri dvakrat huje poškodoval, je zaprl usta mnogim, ki niso verjeli, da se lahko v stanju, v kakršnem je bil, udeleži olimpijskih iger. Dokazal je, da zmore. S svojimi reprezentančnimi kolegi je osvojil srebro.

• Britanska violinistka Vanessa Mae, ki na igrah nastopa za Tajsko, se je preizkusila v smučanju. Bila je zadnja, a je zopet obudila že malce pozabljen Coubertinov slogan, da je važno sodelovati in ne zmagati.

• Noriaki Kasai, »veteran«, je pri 41-ih letih končno dočakal posamično medaljo v smučarskih skokih. Dokaz, da je vredno vztrajati, dokler ne dosežeš zastavljenega cilja. 

Olimpijskih iger bo kmalu konec, a uspehov in solz sreče se bomo spominjali še dolgo. Vsi športniki so zgled in v navdih vsem, ki imamo sanje, a nam manjkata vztrajnost in pogum, da bi jih uresničili.