Biti star

Kar pogosto se med prijatelji zbadamo o starosti. Še bolj pogosto koga ogovorim z »Ej, stari/-a«,  in se nasmejem ob burnih reakcijah tistega, ki mu je bila besedna zveza namenjena. Dokler razumejo šalo, je vse v najlepšem redu. A dejstvo je, da se z vsakim dnem približujemo tistemu obdobju. Ko bomo, tako kot na začetku življenja, spet odvisni od drugih. 

Ne dolgo nazaj sem bila na obisku v enem izmed domov starejših ljudi. Neprijeten občutek je, ko stopiš skozi vrata in se vate zazrejo oči zgubanih in obnemoglih ljudi, nekateri so na vozičkih, drugi se med hojo ustavijo in preučijo prišleke. Na marsikaterem obrazu se prikaže kanček upanja, da bo vstopil kdo od poznanih, ko pa se to ne zgodi, se po trenutku razočaranja spet prikaže vdanost v monoton dan.

Težave z zdravjem in posledično gora zdravil, ki jih morajo jemati. Vsak korak predstavlja napor. Jutranje vstajanje preraste v rutino. Potrebujejo pomoč pri oblačenju. Obroki hrane trajajo tudi po dve uri. Nekateri ne morejo brati, ker jim je že opešal vid. Spet drugi se spopadajo z naglušnostjo in ne morejo poslušati radia ali gledati televizije. Kratek sprehod na svežem zraku jim med drugim onemogočajo trenutne vremenske razmere. Prepuščeni so sami sebi. Minute se zdijo dolge kot ure. Žarek upanja jim prinašajo obiski. 

Pomembne minute, ki si jih za njih vzamejo sorodniki in prijatelji, jim popestrijo dan. Ne počutijo se več tako osamljene. Otožne misli za nekaj časa zbledijo. Navdušeni nad tem, da jim je nekdo namenil svoj čas, hitijo pripovedovati o tem in onem. V spomin se jim prikradejo najlepši spomini na mladostna leta. In hvaležni so, da je nekomu še mar in misli na njih.  

Življenje nam prinaša vedno nova obdobja in nas sooča z vedno težjimi preizkušnjami. Vsi se bomo enkrat pritoževali nad novo zobno protezo in nad tem, kako oh in sploh nemogoča je ta mladina. ;) Pa bo takrat na svetu še kdo, ki nam bo namenil svoj čas?