Malo vsega

Vesela sem, ko prijatelji in znanci dejansko opazijo, da moj blog že nekaj časa ni bil deležen nove objave. Tako vsaj vem, da jim ni vseeno za moje pisarije. Zadnje čase nimam navdiha in vztrajnosti za pisanje, pa še na faksu sem ta semester občutno več. Mogoče je razlog tudi ta, da sem vso domišljijo porabila zadnjega februarskega dne, ko sem napisala zgodbo o Miklavžu. Za drugič vem, da je ta svetnik aktualen samo decembra.

Sicer pa se ves čas nekaj dogaja. Srečanja s prijatelji, sprehodi in ustvarjalni dnevi. Začela sem spremljati novo nadaljevanko, ki mi je ljubša od prejšnje najljubše in razširila svojo domačo knjižnico. Večmesečno iskanje romana Ana Karenina se je končalo tako, da sem preko Bolhe naročila nov izvod, točno takega, kot smo ga imeli doma. Žalostno je, da Pošta Slovenije zaračuna več poštnine, kot je za poslan predmet zahteval kupec. Se pa še vedno sprašujem in tuhtam, kje bi izgubljena knjiga lahko bila. Če bi jo imela v študentskem domu, bi najprej pomislila, da so si jo prilastile mravlje, tako pa mi zmanjka idej.

V soboto sem bila na koncertu Ditke. Če je kdo ne pozna: je dvajsetletna Korošica s čudovitim glasom in med drugim poje tudi uglasbeno poezijo slovenskih pesnikov, predvsem Ferija Lainščka in Toneta Pavčka. Njen repertoar na koncertu je obsegal večinoma avtorske pesmi v angleščini. Najlepšo pesem, priredbo People help the people od Birdy, je zapela na koncu. Za trajen spomin jo je posnela Nataša in jo lahko poslušate tule: People help the people Od sobote še ni minil dan, da ne bi poslušala nove pridobitve, Ditkinega podpisanega CD-ja. Koncert je popestril stric v zadnji vrsti, ki mu je zvonil telefon. Možak se je potem brez sramu kar v dvorani pogovarjal s sogovorcem. In to na ves glas, kot da bi hotel preglasiti pevko. Nesramno. Upam, da ni eden tistih, ki imajo vedno toliko za pripomniti čez današnjo mladino. Če je, potem naj se zaveda, da je on eden tistih, od katerih se učimo. Sem pa bila malce razočarana nad (ne)udeležbo. Kar nekaj sedežev je ostalo praznih. Aja, najbrž zato, ker Ditka nima harmonike in ne poje ljudskih pesmi. Brez tega v Mirni Peči ne gre. 

Nedelja. Končno sem zbrala pogum in se prijavila na varno vožnjo. Kaj drugega mi tudi ni preostalo, ker se mi staž mlade voznice izteka. Skupaj z Evo in Tino smo precej nergale, kaj nam je tega treba, a dan, preživet v Krškem sploh ni bil napačen. Z Jankovim Cliom sva preživela in se še bolj spoprijateljila. Kljub temu, da smo si nekaj dni prej ogledovale pot, po kateri bomo prišle do želenega cilja, smo se na poti malce izgubile. A večje panike ni bilo. Teoretični del je hitro minil, nato je sledil najboljši del: vaje na poligonu. Začetni strah je minil in ni veliko manjkalo, pa bi v času kosila naročile tisto pico za dvajset evrov, ki je ponujala tudi ugodnost brezplačnih krogov dirkanja z lastnim avtom po stezi.Upam, da bom, kar sem se včeraj naučila, znala prenesti na svojo vožnjo. Predvsem bom imela v mislih izjavo inštruktorja avtošole, ki je rekel nekako takole: pridobljen izpit za avto vključuje tudi vstopnico za ubijanje ostalih udeležencev v prometu. Kako jo boš izkoristila, je odvisno od tebe.

Do naslednjič pa naj vas spremlja Ditkin glas: Ne bodi kot drugi