Pavza

Danes je naša kuhinja še posebej sijoča. Zasluge za to ima ena super oddaja, ki sem jo poslušala med pospravljanjem. Govoril je pater Karel Gržan, pozitivec na neskončno potenco. Ko on govori o življenju in takih stvareh, se vse zdi  pravljično in preprosto. Njegove  misli so čudovite. Bi ga poslušala kar vsak dan. 

Gost je omenil, kako v zadnjem obdobju zavestno išče lepoto, tisto, kar krepi, kar da ob vseh obveznostih novih moči. »Po tolikih izkušnjah, da lahko človek pregori, se preobremeni, se obteži tako, da ne more več nositi, sem zopet pozabil na krasoto in lepoto, ki da moč, da vse, kar je težko in zahtevno, lahko premagaš.« Omenil je svojo vožnjo v Ljubljano in naravo, ki jo je na svoji poti opazoval. V tem je našel mir in nov zagon. Spomnil me je na moja jutranja potovanja v prestolnico. Vstajanje ob peti uri zjutraj je nečloveško, a takrat se godijo najlepše stvari: prebuja se novo jutro in oznanja nove podvige. Ptičje petje. Svežina dne. To je čas, ko opazim dogajanja, ki sicer polzijo mimo mene. 

Pomembno je, da znamo ob vseh naporih poiskati nove okrepitve. Včasih so imeli ljudje, da so se med seboj kaj dogovorili, pavzo. Da so prišli do drugega, so se sprehodili, vmes so imeli čas za razmislek, sprostitev. Danes pa pokličemo. Se pripeljemo. Ni več (prepotrebnih) pavz. Obveznosti so se skoncentrirale v neznosno. Nenehno smo z vseh strani bombardirani z novimi možnostmi, situacijami … kaj pa pavza? Kot so v glasbi pomembne pavze, so tudi  v našem življenju pomembna vmesna obdobja. Tempo življenja je hitrejši, ker ni pavz. Če hočemo, da bomo svoje življenje podaljšali, da bomo manj pod stresom, je potrebno zavestno uvesti pavze. Fino je, če si poiščemo obveznost, ki nas primora, da se ustavimo. S pomočjo sprostitve ob delu, ki je sicer obvezno, a obenem prijetno, lažje (pre)živimo. Ob tem je pater Gržan podal svoj primer. Ima konje, za katere je potrebno skrbeti. Trikrat na dan gre v hlev. To je obveznost, a obenem njegova sprostitev. Stik z naravo in živalmi je protiutež tistemu, kar ga izčrpava.  Rešitev, da preživimo, je, da imamo v svoj dnevni red vključeno nekaj, kar nas na videz obvezuje. Deluje kot obveznost, a za nas je sprostitev, pomiritev. Da vse zmoremo, potrebujemo več pavz. Prenapetost je klic, da prevrednotimo vrednote. Da preverimo, kaj je vredno in potrebno za naše življenje. Koliko od vsega je dejansko naša nujnost, koliko pa nas kradejo, nas speljujejo od tistega naravnega, kar bi nas lahko okrepilo. 

Z voditeljico sta omenila zasvojenost z elektronskimi napravami. To so stvari, ki kradejo pozornost. Tako smo zaposleni z njimi, da ne stopimo ven v naravo. Posledično smo vedno bolj izčrpani in obremenjeni. Kličemo na pomoč. Potrebna sta pavza in čas, ki vodi s streznitvi, k upočasnjenemu ritmu. Elektronika odtujuje, narava povezuje. Einstein je v obdobju svojega življenja dejal: »Bojim se dne, ko bo tehnologija presegla medčloveške odnose. Svet bo dobil generacijo idiotov.«  Ta generacija smo mi. Imamo slušalke v ušesih, male napravice v rokah in ne vidimo mravljic ki lezejo. Ne slišimo žuborenja potoka. Ne vonjamo cvetočih vrtnic. Ne pustimo, da bi nas sonce pobožalo po obrazu. Dokler ne bomo v preveliki izčrpanosti sami sebi rekli  dovolj je, bomo živeli kot lutke na vlaku smrti. Raztreščilo nas bo. 

Gržan je zopet omenil razmerje 1 : 5. Kulinarično razmerje za prijetno, okusno življenje. Za vsako negativno izkušnjo potrebujemo pet pozitivnih. Ujeli smo se v začaran krog negativizma, ki je porušil razmerje. Na eno negativno novico ne dobimo 5 pozitivnih izkušenj, ravno obratno. Nek medijski strokovnjak je dejal, da je na komaj 17 negativnih novic komaj ena pozitivna, če jo mediji sploh omenijo. Mogoče poročajo o njej kot o mimobežnem dogodku. Vse to miselno utruja.  Prebuja naše počutje v pesimizem, negativizem. Gržanov primer: »Zjutraj lahko poslušaš novico, da se je nekdo na slovenskih cestah smrtno ponesrečil. Ampak dva milijona ljudi se je srečno peljalo v ta in oni kraj. Dobro bi bilo reči: Hvala Bogu, toliko ljudi je srečno prišlo na svoj dom, res pa se je zgodila tudi nesreča. Če imaš samo koncentrat negativnega, to ne more biti osvežitev in poživitev življenja. Vse se prenese na medosebne odnose. Vidiš samo negativno, kritiziraš, ne opaziš pa pozitivnega.«

Še ena globoka. »Smo izobraženi v specialiste za tisto, kar je slabo. Mnogokrat vidimo bližnje kot tiste, ki nas bremenijo. Potem pa na pogrebu slišiš take lepe govore, čudovite stvari o rajnem. Celo življenje si ga šikaniral, mu govoril, kaj je storil narobe, ko prestopi prag večnosti pa ozavestiš, da je bil ta človek zate dragocen. Zakaj tega ne storiš že prej?« 

Kaj je torej potrebno za ohranjanje razmerja 1 : 5? Zavedanje, da drvimo v brezno. Pavza. Čas za naravo. Čas za bližnje. Čas za opazovanje, vonjanje, poslušanje. Čas za to, da se zahvalimo, ker imamo vse. Le časa ne. Začaran krog.

Je treba delat

Dopoldne sem preživela na delovnem mestu, zato imam glavo polno številk, enih in istih pogovornih fraz ter spomin na piskajoč zvok naprave, ki odčitava kode z artiklov. To je moje študentsko delo. Ko sem med najdaljšimi počitnicami po koncu srednje šole začela z delom v supermarketu, sem si predstavljala, da bodo ljudje do mene taki, kot bom jaz do njih. Prijazni in potrpežljivi. Da k meni sploh ne bodo prihajali tisti najbolj zateženi.  Po teh zastavljenih kriterijih je bil že prvi delovni dan polomija. Z vsakim dnem, ki sem ga preživela za blagajno, sem dojemala realnost. Dokler sam ne izkusiš, ne znaš ceniti dela nekoga drugega. 

Večina normalnih ljudi gre v trgovino takrat, ko se pojavi potreba po novi obleki, ko je treba nabaviti sestavine za kosilo, kupiti nov pralni stroj … V množici različnih se najdejo tudi taki, ki jim je obiskovanje trgovin hobi. Ne vem, kako bi drugače poimenovala primerke, ki pridejo v nabavo z akcijskim katalogom in uro ali več stikajo po policah, da bi našli znižane izdelke.  O tem, kakšen kaos nastane v primeru, da artikla ni več, ne bom izgubljala besed. Take gospe in gospodje tudi ne zadržujejo nesramnih besed. Nadgradnja opisanih strank so tiste, ki poleg natančnega poznavanja akcijskih izdelkov poznajo tudi cene le- teh in potem svoje znanje veselo delijo na blagajni. »Tale kava stane evro in devet centov, pralni prašek je znižan za 30 procentov, mleko je v akciji …« Recitirajo kot prvošolčki pesmico. Če se cena na blagajni ne ujema z zamišljeno, je seveda vsega kriva blagajničarka.

Največji carji so tisti, ki svoj 8-evrski znesek  plačajo z vijoličnim petstotakom. Po možnosti ob osmih zjutraj. Ko tako po celi trgovini skupaj zbiramo denar, da mu vrnem razliko, se možak spomni in iz žepa potegne drugo denarnico, v kateri ima goro drobiža. Šaljivec. Drugi primer je, ko striček na vprašanje, ali ima mogoče namesto velikega bankovca kaj drobiža, odgovori: »Nimam, je recesija.« Glej ga zlomka, potem si pa midva ta pojem razlagava malce drugače. Tretji so tisti, ki se jim ne ljubi odpreti predalčka v denarnici, kjer hranijo drobiž. Pravijo, da nimajo ničesar, ko se premaknejo, pa jim iz žepov odmevajo zvoki kovancev. S takimi se pošalim in jim vrnem preostanek denarja v najmanjših možnih delcih. Zato, ker jim privoščim, da imajo drobiž, če že meni ni usojeno. Zanimivo je tudi, kje povsod ljudje hranijo denar. Glede na videno bodo denarnice kmalu iz mode. Najbolj me skrbi za tistega strica, ki šop svojih zelencev hrani kar v žepu kavbojk. Upam, da ima dovolj vestno ženo, da vedno pregleda oblačila, preden jih da v pralni stroj. 

Kar me najbolj moti, je pozdravljanje. Ne oziraje se na to, da mu streže oseba in ne stroj, je človek v želji, da čim hitreje kupi želen izdelek, pripravljen pozabiti na osnovne manire. Le zakaj bi izgubljal/-a čas z odzdravljanjem, ko pa ima v rokah dovolj denarja, da lahko kupi svojo stvar. Ki ji/mu je očitno bolj pomembna kot medčloveški odnosi. Slabo zate, draga teta/stric, če stojiš v vrsti pred mojo blagajno, kajti jaz s takimi osebami namerno delam počasneje in prijazneje, z upanjem, da v tem kratkem času nakupa povrnem vsaj malo lepih gest. 

Še en odstavek motečih stvari. Ne maram, da vedno ista gospa vztrajno prosi ljudi v vrsti, da jo spustijo naprej, ker se ji mudi na vlak, potem pa zadovoljno odkoraka v bližnji bife, kjer jo čaka prijateljica in klepetata naslednji dve uri. Kaj pa vlak?! Preziram nekaj gospodičen, ki pridejo v spremstvu svojih dragih izvoljencev: ne odzdravijo, zlaganje izdelkov v vrečko jim je tuja stvar (preveliki nohti pa to), kljub ogromni denarnici, ki jo vedno nosijo s sabo, pa vedno plača moški. Ojoj. Pa še ena za vse starše, ki nakupujete z otroki. Prosim, ne govorite svojemu malčku, da mu ne morete kupiti lizike, ker bo drugače teta za blagajno huda (otrok me potem zelo očitajoče in obtožujoče gleda). Ne vpletajte v svoje vzgojne prijeme nedolžnih. 

Dejansko imam vmes čas preučevati ljudi, njihove reakcije, izraze na obrazu. Delo mi vedno polepšajo ljudje, ki v vrsti srečajo znanca in veselo poklepetajo z njim. Posledično so potem boljše volje, kar se izkaže tudi pri poslovanju z njimi. Nasmejem se pri tistih, ki mi v roke molijo kartico konkurenčne trgovine. Prisostvujem pri neizmernem veselju srečneža, ki mu ni treba več čakati v gneči ko se odpre nova blagajna. Niso vedno samo slabi dnevi. Med dobre štejem tiste, ko se mi ni treba bati za drobiž. Ko ljudje odzdravljajo, se nasmehnejo, zaželijo lep dan. Ko se jim ne mudi, ampak so sprijaznjeni s tem, da je treba za vsako stvar počakati, ne glede na to, koliko denarja se skriva v njihovi denarnici ali na bančnem računu. 

Delo mi polepšajo smešne prigode. Enkrat je mladenič povprašal, kje so sveče. Ko sem ga peljala na oddelek nagrobnih sveč in pokazala z roko na polico, se začne smejati in pravi: »Tudi take bom enkrat rabil, ampak danes bi raje tiste za na torto.« Ups. Zmaga prigoda s tetko, ki je v Tuševi trgovini povpraševala za Sparovim maslom. Ko sem v zadrževanem smehu samo odkimala, je tetka malce vzkipela in dejala: »Sramota, nobene ponudbe nimate.« Nekoč je v trgovino prišel znani slovenski košarkar. Na blagajni je piskal alarm. Ko nikakor nisem mogla ugotoviti, kje bi čip lahko bil, mi je na pomoč priskočil varnostnik. Alarm je našel v DVD-ju risanke. Predstavljanje prizora košarkarja, ki gleda Telebajske, mi je polepšal ves delovni teden. Delovne ure definitivno polepšajo tudi stranke, ki mi puščajo bakrene centke in zraven pripomnijo, da bo to za Ferarija. Kot da si ga tako močno želim. 

Po dveh letih dela grem v trgovino z večjim zavedanjem, da potrpežljivost in lepa beseda polepšata dan marsikateremu delavcu. Ne obtožujem več prodajalk, ki ne odzdravijo, ker jih je stranka pred mano užalila. Ne obtožujem, če mi gospa za blagajno ponudi izdelek tedna, ki je po naključju krema za roke, ki sem jo ravnokar kupila. Ne obtožujem, če me grdo pogleda, ker nimam drobiža. Raje ji zaželim lep dan.