Danes je naša kuhinja še posebej
sijoča. Zasluge za to ima ena super oddaja, ki sem jo poslušala med
pospravljanjem. Govoril je pater Karel Gržan, pozitivec na neskončno potenco. Ko
on govori o življenju in takih stvareh, se vse zdi pravljično in preprosto. Njegove misli so čudovite. Bi ga poslušala kar vsak
dan.
Gost je omenil, kako v zadnjem
obdobju zavestno išče lepoto, tisto, kar krepi, kar da ob vseh obveznostih
novih moči. »Po tolikih izkušnjah, da lahko človek pregori, se preobremeni, se
obteži tako, da ne more več nositi, sem zopet pozabil na krasoto in lepoto, ki da
moč, da vse, kar je težko in zahtevno, lahko premagaš.« Omenil je svojo vožnjo
v Ljubljano in naravo, ki jo je na svoji poti opazoval. V tem je našel mir in
nov zagon. Spomnil me je na moja jutranja potovanja v prestolnico. Vstajanje ob
peti uri zjutraj je nečloveško, a takrat se godijo najlepše stvari: prebuja se novo
jutro in oznanja nove podvige. Ptičje petje. Svežina dne. To je čas, ko opazim
dogajanja, ki sicer polzijo mimo mene.
Pomembno je, da znamo ob vseh
naporih poiskati nove okrepitve. Včasih so imeli ljudje, da so se med seboj kaj
dogovorili, pavzo. Da so prišli do drugega, so se sprehodili, vmes so imeli čas
za razmislek, sprostitev. Danes pa pokličemo. Se pripeljemo. Ni več (prepotrebnih)
pavz. Obveznosti so se skoncentrirale v neznosno. Nenehno smo z vseh strani bombardirani
z novimi možnostmi, situacijami … kaj pa pavza? Kot so v glasbi pomembne pavze,
so tudi v našem življenju pomembna
vmesna obdobja. Tempo življenja je hitrejši, ker ni pavz. Če hočemo, da bomo
svoje življenje podaljšali, da bomo manj pod stresom, je potrebno zavestno
uvesti pavze. Fino je, če si poiščemo obveznost, ki nas primora, da se ustavimo.
S pomočjo sprostitve ob delu, ki je sicer obvezno, a obenem prijetno, lažje
(pre)živimo. Ob tem je pater Gržan podal svoj primer. Ima konje, za katere je
potrebno skrbeti. Trikrat na dan gre v hlev. To je obveznost, a obenem njegova
sprostitev. Stik z naravo in živalmi je protiutež tistemu, kar ga izčrpava. Rešitev, da preživimo, je, da imamo v svoj
dnevni red vključeno nekaj, kar nas na videz obvezuje. Deluje kot obveznost, a
za nas je sprostitev, pomiritev. Da vse zmoremo, potrebujemo več pavz. Prenapetost
je klic, da prevrednotimo vrednote. Da preverimo, kaj je vredno in potrebno za
naše življenje. Koliko od vsega je dejansko naša nujnost, koliko pa nas kradejo,
nas speljujejo od tistega naravnega, kar bi nas lahko okrepilo.
Z voditeljico sta omenila
zasvojenost z elektronskimi napravami. To so stvari, ki kradejo pozornost. Tako
smo zaposleni z njimi, da ne stopimo ven v naravo. Posledično smo vedno bolj
izčrpani in obremenjeni. Kličemo na pomoč. Potrebna sta pavza in čas, ki vodi s
streznitvi, k upočasnjenemu ritmu. Elektronika odtujuje, narava povezuje. Einstein
je v obdobju svojega življenja dejal: »Bojim se dne, ko bo tehnologija presegla
medčloveške odnose. Svet bo dobil generacijo idiotov.« Ta generacija smo mi. Imamo slušalke v
ušesih, male napravice v rokah in ne vidimo mravljic ki lezejo. Ne slišimo
žuborenja potoka. Ne vonjamo cvetočih vrtnic. Ne pustimo, da bi nas sonce
pobožalo po obrazu. Dokler ne bomo v preveliki izčrpanosti sami sebi rekli dovolj je, bomo živeli kot lutke na vlaku
smrti. Raztreščilo nas bo.
Gržan je zopet omenil razmerje 1 :
5. Kulinarično razmerje za prijetno, okusno življenje. Za vsako negativno
izkušnjo potrebujemo pet pozitivnih. Ujeli smo se v začaran krog negativizma,
ki je porušil razmerje. Na eno negativno novico ne dobimo 5 pozitivnih
izkušenj, ravno obratno. Nek medijski strokovnjak je dejal, da je na komaj 17
negativnih novic komaj ena pozitivna, če jo mediji sploh omenijo. Mogoče
poročajo o njej kot o mimobežnem dogodku. Vse to miselno utruja. Prebuja naše počutje v pesimizem, negativizem.
Gržanov primer: »Zjutraj lahko poslušaš novico, da se je nekdo na slovenskih
cestah smrtno ponesrečil. Ampak dva milijona ljudi se je srečno peljalo v ta in
oni kraj. Dobro bi bilo reči: Hvala Bogu, toliko ljudi je srečno prišlo na svoj
dom, res pa se je zgodila tudi nesreča. Če imaš samo koncentrat negativnega, to
ne more biti osvežitev in poživitev življenja. Vse se prenese na medosebne
odnose. Vidiš samo negativno, kritiziraš, ne opaziš pa pozitivnega.«
Še ena globoka. »Smo izobraženi v
specialiste za tisto, kar je slabo. Mnogokrat vidimo bližnje kot tiste, ki nas
bremenijo. Potem pa na pogrebu slišiš take lepe govore, čudovite stvari o
rajnem. Celo življenje si ga šikaniral, mu govoril, kaj je storil narobe, ko prestopi
prag večnosti pa ozavestiš, da je bil ta človek zate dragocen. Zakaj tega ne
storiš že prej?«
Kaj je torej potrebno za
ohranjanje razmerja 1 : 5? Zavedanje, da drvimo v brezno. Pavza. Čas za naravo.
Čas za bližnje. Čas za opazovanje, vonjanje, poslušanje. Čas za to, da se
zahvalimo, ker imamo vse. Le časa ne. Začaran krog.
Ni komentarjev:
Objavite komentar