Pavza

Danes je naša kuhinja še posebej sijoča. Zasluge za to ima ena super oddaja, ki sem jo poslušala med pospravljanjem. Govoril je pater Karel Gržan, pozitivec na neskončno potenco. Ko on govori o življenju in takih stvareh, se vse zdi  pravljično in preprosto. Njegove  misli so čudovite. Bi ga poslušala kar vsak dan. 

Gost je omenil, kako v zadnjem obdobju zavestno išče lepoto, tisto, kar krepi, kar da ob vseh obveznostih novih moči. »Po tolikih izkušnjah, da lahko človek pregori, se preobremeni, se obteži tako, da ne more več nositi, sem zopet pozabil na krasoto in lepoto, ki da moč, da vse, kar je težko in zahtevno, lahko premagaš.« Omenil je svojo vožnjo v Ljubljano in naravo, ki jo je na svoji poti opazoval. V tem je našel mir in nov zagon. Spomnil me je na moja jutranja potovanja v prestolnico. Vstajanje ob peti uri zjutraj je nečloveško, a takrat se godijo najlepše stvari: prebuja se novo jutro in oznanja nove podvige. Ptičje petje. Svežina dne. To je čas, ko opazim dogajanja, ki sicer polzijo mimo mene. 

Pomembno je, da znamo ob vseh naporih poiskati nove okrepitve. Včasih so imeli ljudje, da so se med seboj kaj dogovorili, pavzo. Da so prišli do drugega, so se sprehodili, vmes so imeli čas za razmislek, sprostitev. Danes pa pokličemo. Se pripeljemo. Ni več (prepotrebnih) pavz. Obveznosti so se skoncentrirale v neznosno. Nenehno smo z vseh strani bombardirani z novimi možnostmi, situacijami … kaj pa pavza? Kot so v glasbi pomembne pavze, so tudi  v našem življenju pomembna vmesna obdobja. Tempo življenja je hitrejši, ker ni pavz. Če hočemo, da bomo svoje življenje podaljšali, da bomo manj pod stresom, je potrebno zavestno uvesti pavze. Fino je, če si poiščemo obveznost, ki nas primora, da se ustavimo. S pomočjo sprostitve ob delu, ki je sicer obvezno, a obenem prijetno, lažje (pre)živimo. Ob tem je pater Gržan podal svoj primer. Ima konje, za katere je potrebno skrbeti. Trikrat na dan gre v hlev. To je obveznost, a obenem njegova sprostitev. Stik z naravo in živalmi je protiutež tistemu, kar ga izčrpava.  Rešitev, da preživimo, je, da imamo v svoj dnevni red vključeno nekaj, kar nas na videz obvezuje. Deluje kot obveznost, a za nas je sprostitev, pomiritev. Da vse zmoremo, potrebujemo več pavz. Prenapetost je klic, da prevrednotimo vrednote. Da preverimo, kaj je vredno in potrebno za naše življenje. Koliko od vsega je dejansko naša nujnost, koliko pa nas kradejo, nas speljujejo od tistega naravnega, kar bi nas lahko okrepilo. 

Z voditeljico sta omenila zasvojenost z elektronskimi napravami. To so stvari, ki kradejo pozornost. Tako smo zaposleni z njimi, da ne stopimo ven v naravo. Posledično smo vedno bolj izčrpani in obremenjeni. Kličemo na pomoč. Potrebna sta pavza in čas, ki vodi s streznitvi, k upočasnjenemu ritmu. Elektronika odtujuje, narava povezuje. Einstein je v obdobju svojega življenja dejal: »Bojim se dne, ko bo tehnologija presegla medčloveške odnose. Svet bo dobil generacijo idiotov.«  Ta generacija smo mi. Imamo slušalke v ušesih, male napravice v rokah in ne vidimo mravljic ki lezejo. Ne slišimo žuborenja potoka. Ne vonjamo cvetočih vrtnic. Ne pustimo, da bi nas sonce pobožalo po obrazu. Dokler ne bomo v preveliki izčrpanosti sami sebi rekli  dovolj je, bomo živeli kot lutke na vlaku smrti. Raztreščilo nas bo. 

Gržan je zopet omenil razmerje 1 : 5. Kulinarično razmerje za prijetno, okusno življenje. Za vsako negativno izkušnjo potrebujemo pet pozitivnih. Ujeli smo se v začaran krog negativizma, ki je porušil razmerje. Na eno negativno novico ne dobimo 5 pozitivnih izkušenj, ravno obratno. Nek medijski strokovnjak je dejal, da je na komaj 17 negativnih novic komaj ena pozitivna, če jo mediji sploh omenijo. Mogoče poročajo o njej kot o mimobežnem dogodku. Vse to miselno utruja.  Prebuja naše počutje v pesimizem, negativizem. Gržanov primer: »Zjutraj lahko poslušaš novico, da se je nekdo na slovenskih cestah smrtno ponesrečil. Ampak dva milijona ljudi se je srečno peljalo v ta in oni kraj. Dobro bi bilo reči: Hvala Bogu, toliko ljudi je srečno prišlo na svoj dom, res pa se je zgodila tudi nesreča. Če imaš samo koncentrat negativnega, to ne more biti osvežitev in poživitev življenja. Vse se prenese na medosebne odnose. Vidiš samo negativno, kritiziraš, ne opaziš pa pozitivnega.«

Še ena globoka. »Smo izobraženi v specialiste za tisto, kar je slabo. Mnogokrat vidimo bližnje kot tiste, ki nas bremenijo. Potem pa na pogrebu slišiš take lepe govore, čudovite stvari o rajnem. Celo življenje si ga šikaniral, mu govoril, kaj je storil narobe, ko prestopi prag večnosti pa ozavestiš, da je bil ta človek zate dragocen. Zakaj tega ne storiš že prej?« 

Kaj je torej potrebno za ohranjanje razmerja 1 : 5? Zavedanje, da drvimo v brezno. Pavza. Čas za naravo. Čas za bližnje. Čas za opazovanje, vonjanje, poslušanje. Čas za to, da se zahvalimo, ker imamo vse. Le časa ne. Začaran krog.