Je treba delat

Dopoldne sem preživela na delovnem mestu, zato imam glavo polno številk, enih in istih pogovornih fraz ter spomin na piskajoč zvok naprave, ki odčitava kode z artiklov. To je moje študentsko delo. Ko sem med najdaljšimi počitnicami po koncu srednje šole začela z delom v supermarketu, sem si predstavljala, da bodo ljudje do mene taki, kot bom jaz do njih. Prijazni in potrpežljivi. Da k meni sploh ne bodo prihajali tisti najbolj zateženi.  Po teh zastavljenih kriterijih je bil že prvi delovni dan polomija. Z vsakim dnem, ki sem ga preživela za blagajno, sem dojemala realnost. Dokler sam ne izkusiš, ne znaš ceniti dela nekoga drugega. 

Večina normalnih ljudi gre v trgovino takrat, ko se pojavi potreba po novi obleki, ko je treba nabaviti sestavine za kosilo, kupiti nov pralni stroj … V množici različnih se najdejo tudi taki, ki jim je obiskovanje trgovin hobi. Ne vem, kako bi drugače poimenovala primerke, ki pridejo v nabavo z akcijskim katalogom in uro ali več stikajo po policah, da bi našli znižane izdelke.  O tem, kakšen kaos nastane v primeru, da artikla ni več, ne bom izgubljala besed. Take gospe in gospodje tudi ne zadržujejo nesramnih besed. Nadgradnja opisanih strank so tiste, ki poleg natančnega poznavanja akcijskih izdelkov poznajo tudi cene le- teh in potem svoje znanje veselo delijo na blagajni. »Tale kava stane evro in devet centov, pralni prašek je znižan za 30 procentov, mleko je v akciji …« Recitirajo kot prvošolčki pesmico. Če se cena na blagajni ne ujema z zamišljeno, je seveda vsega kriva blagajničarka.

Največji carji so tisti, ki svoj 8-evrski znesek  plačajo z vijoličnim petstotakom. Po možnosti ob osmih zjutraj. Ko tako po celi trgovini skupaj zbiramo denar, da mu vrnem razliko, se možak spomni in iz žepa potegne drugo denarnico, v kateri ima goro drobiža. Šaljivec. Drugi primer je, ko striček na vprašanje, ali ima mogoče namesto velikega bankovca kaj drobiža, odgovori: »Nimam, je recesija.« Glej ga zlomka, potem si pa midva ta pojem razlagava malce drugače. Tretji so tisti, ki se jim ne ljubi odpreti predalčka v denarnici, kjer hranijo drobiž. Pravijo, da nimajo ničesar, ko se premaknejo, pa jim iz žepov odmevajo zvoki kovancev. S takimi se pošalim in jim vrnem preostanek denarja v najmanjših možnih delcih. Zato, ker jim privoščim, da imajo drobiž, če že meni ni usojeno. Zanimivo je tudi, kje povsod ljudje hranijo denar. Glede na videno bodo denarnice kmalu iz mode. Najbolj me skrbi za tistega strica, ki šop svojih zelencev hrani kar v žepu kavbojk. Upam, da ima dovolj vestno ženo, da vedno pregleda oblačila, preden jih da v pralni stroj. 

Kar me najbolj moti, je pozdravljanje. Ne oziraje se na to, da mu streže oseba in ne stroj, je človek v želji, da čim hitreje kupi želen izdelek, pripravljen pozabiti na osnovne manire. Le zakaj bi izgubljal/-a čas z odzdravljanjem, ko pa ima v rokah dovolj denarja, da lahko kupi svojo stvar. Ki ji/mu je očitno bolj pomembna kot medčloveški odnosi. Slabo zate, draga teta/stric, če stojiš v vrsti pred mojo blagajno, kajti jaz s takimi osebami namerno delam počasneje in prijazneje, z upanjem, da v tem kratkem času nakupa povrnem vsaj malo lepih gest. 

Še en odstavek motečih stvari. Ne maram, da vedno ista gospa vztrajno prosi ljudi v vrsti, da jo spustijo naprej, ker se ji mudi na vlak, potem pa zadovoljno odkoraka v bližnji bife, kjer jo čaka prijateljica in klepetata naslednji dve uri. Kaj pa vlak?! Preziram nekaj gospodičen, ki pridejo v spremstvu svojih dragih izvoljencev: ne odzdravijo, zlaganje izdelkov v vrečko jim je tuja stvar (preveliki nohti pa to), kljub ogromni denarnici, ki jo vedno nosijo s sabo, pa vedno plača moški. Ojoj. Pa še ena za vse starše, ki nakupujete z otroki. Prosim, ne govorite svojemu malčku, da mu ne morete kupiti lizike, ker bo drugače teta za blagajno huda (otrok me potem zelo očitajoče in obtožujoče gleda). Ne vpletajte v svoje vzgojne prijeme nedolžnih. 

Dejansko imam vmes čas preučevati ljudi, njihove reakcije, izraze na obrazu. Delo mi vedno polepšajo ljudje, ki v vrsti srečajo znanca in veselo poklepetajo z njim. Posledično so potem boljše volje, kar se izkaže tudi pri poslovanju z njimi. Nasmejem se pri tistih, ki mi v roke molijo kartico konkurenčne trgovine. Prisostvujem pri neizmernem veselju srečneža, ki mu ni treba več čakati v gneči ko se odpre nova blagajna. Niso vedno samo slabi dnevi. Med dobre štejem tiste, ko se mi ni treba bati za drobiž. Ko ljudje odzdravljajo, se nasmehnejo, zaželijo lep dan. Ko se jim ne mudi, ampak so sprijaznjeni s tem, da je treba za vsako stvar počakati, ne glede na to, koliko denarja se skriva v njihovi denarnici ali na bančnem računu. 

Delo mi polepšajo smešne prigode. Enkrat je mladenič povprašal, kje so sveče. Ko sem ga peljala na oddelek nagrobnih sveč in pokazala z roko na polico, se začne smejati in pravi: »Tudi take bom enkrat rabil, ampak danes bi raje tiste za na torto.« Ups. Zmaga prigoda s tetko, ki je v Tuševi trgovini povpraševala za Sparovim maslom. Ko sem v zadrževanem smehu samo odkimala, je tetka malce vzkipela in dejala: »Sramota, nobene ponudbe nimate.« Nekoč je v trgovino prišel znani slovenski košarkar. Na blagajni je piskal alarm. Ko nikakor nisem mogla ugotoviti, kje bi čip lahko bil, mi je na pomoč priskočil varnostnik. Alarm je našel v DVD-ju risanke. Predstavljanje prizora košarkarja, ki gleda Telebajske, mi je polepšal ves delovni teden. Delovne ure definitivno polepšajo tudi stranke, ki mi puščajo bakrene centke in zraven pripomnijo, da bo to za Ferarija. Kot da si ga tako močno želim. 

Po dveh letih dela grem v trgovino z večjim zavedanjem, da potrpežljivost in lepa beseda polepšata dan marsikateremu delavcu. Ne obtožujem več prodajalk, ki ne odzdravijo, ker jih je stranka pred mano užalila. Ne obtožujem, če mi gospa za blagajno ponudi izdelek tedna, ki je po naključju krema za roke, ki sem jo ravnokar kupila. Ne obtožujem, če me grdo pogleda, ker nimam drobiža. Raje ji zaželim lep dan.