Pavčkova misel

Pred kratkim sem zasledila misel, ki jo je v nekem pogovoru izrekel pesnik Tone Pavček. Gre takole: 

"To, kar je slabo, je vseenost, ko ni prizadetosti in ne volje po boljšem, po občutljivejšem, po osrečujoči aktivni ljubezni. Res nam manjka človeške solidarnosti. Ljudje se kmalu ne bomo več delili med bogate in revne, pač pa po tem, koliko občutiš ali ne občutiš stiske bližnjega. In vsa ta notranja slepota, ta brezbrižnost do drugega, ko si notranje slep in gluh za njegov krik, oddaljuje ljudi za mnogo svetlobnih let. Bližnje je treba videti, treba se je z njimi pogovarjati. Včasih je potrebno samo poslušati ali položiti roko na njegovo ramo; potem prehaja ta bolečina iz njega vate in sta dva združena in je mnogo lažje."

Preproste besede, ki povedo ogromno. Tudi to, da ni odličen pesnik tisti, ki zna samo z besedami, temveč tisti, ki občuti stisko bližnjega. Pavček je oboje združil, zato je njegova poezija fantastična.