Hlapci

Vsak pripetljaj v življenju dobi smisel, nas opomni, ko ga pogledamo z drugega zornega kota. Ni dogodka, ki bi bil prepuščen naključju. To ugotavljam vsak dan bolj.

Stojim pred prehodom za pešce in čakam na zeleno luč. Mudi se mi na faks. Mimo pridivjajo policisti na motorjih. Eden se ustavi in zaustavi ves promet. Nič mi ni jasno. Zakaj je že dobro, da zaprejo najbolj prometno cesto ob uri, ko ljudje odhajajo v službo, šolo, na fakulteto? Mimo se po dolgih minutah čakanja pripelje drug policist na motorju, za njim pa kolona šestih dragih vozil, v katerih sedijo ljudje s kravatami okoli vratu. Predvidevam, da del tiste visoke živine, ki odloča o pomembnih zadevah v naši državi. In pomislim, zakaj moramo vsi obstati, ko se oni peljejo mimo. Požvižgam se na protokol. Smo kot podložniki iz srednjega veka, ki se klanjajo kralju, ko se lagodno pelje v kočiji.

Prispem na faks. Profesorica predava o Cankarjevih Hlapcih. In se spomnim na jutranji dogodek.

Naš Ivan je leta 1909 napisal svoje najbolj izvirno besedilo, Hlapce. Drama, ki je in bo vedno aktualna. Potek dogodkov sproži izid volitev 1907, na katerih zmaga klerikalna stranka. Učitelji, ki so pred razglasom rezultatov prepričani, da bo narod pravilno razsodil, so razočarani. Nekdaj goreči liberalci stečejo v naročje zmagovalcu. Sprememba oblasti vodi v idejno prevrednotenje. Pokaže se Jermanovo drugačno razmišljanje od drugih, ko se ne odpove svojim načelom. Ne želi, da bi se ljudstvo pokoravalo oblasti, ampak jih z izobrazbo želi  prepričati, da niso lutke, ki jih upravljajo drugi. Iz hlapcev želi oblikovati ljudi, trdne in pokončne. Težava je, da narod ni odprt za spremembe in navdušen nad novostmi. Tako Jerman izpade kot poraženec, s strani oblasti je celo preganjan. 

Hlapci smo. V lastni državi, na delovnem mestu, doma. Povsod se najde nekdo, ki ukazuje in lagodno živi na račun drugih. In mi se klanjamo, kot da ne bi bili nič vredni. In razen tega, da nergamo in se pritožujemo, ne storimo nič oprijemljivega. In se ponižujemo. In mislimo, da nimamo ničesar, s čimer bi lahko svet spremenili na bolje. Vsaj za pikico. 

Kmet je hlapec svoje zemlje. Orje, seje, gnoji, zaliva. Poti se in trpi. Če mu narava prizanese, je v jeseni poplačan z bogato žetvijo. Na koncu, po vseh plačanih davkih, mu mogoče ostane toliko denarja, da lahko nakupi novega semena in gnojila, ter naslednje leto prične znova. A kmet ima čisto vest, ker ve, da se je potrudil. Da je storil vse, česar je sposoben. Na drugi strani je politik, ki živi na račun kmeta. Oseba v kravati in zloščenih čevljih, ki ni še nikoli v življenju na vroč dan pobirala krompirja. Nekdo, zaradi kogar je potrebno zapreti cesto. In ga je nekje globoko v duši sram, da s tolikimi grdo ravna in jih izkorišča. Je hlapec lastne vesti. 

Kdo je torej večji hlapec?