Cvetje v jeseni

Začelo se je z vprašanjem, namenjenim cimri: »Ej, Darja, bi šla gledat Cvetje v jeseni?« »Ja, pejva.« je bil njen odgovor. Pa sva šli. Nekaj tednov prej na Petrol po karte za sedeže v prvi vrsti, včeraj pa s trolo (ki jo je vozil voznik, ki mu je užitek zaviranje na polno) V Španske borce. 

Nimam pojma, kolikokrat sem prebirala Tavčarjeve vrstice o izpovedi čiste ljubezni in gledala film, posnet po njegovi povesti. Muzikal je potemtakem moral priti na spisek opravljanja prijetnih opravil. Vsaj dva tedna pred včerajšnjim dnem sva z Darjo obsedeno izmenjaje poslušali tista dva posnetka, ki obstajata na internetu. Je bil skrajni čas, da spoznava širši repertoar pesmi. 

Dejstvo, da je pred vrati dvorane čakala večina starejše populacije, naju ni odvrnilo od tega, da ne bi med prvimi odhiteli do svojih sedežev. Prijeten razgled. Bojazen, da v tem večeru slučajno ne bi pel duet, ki sva si ga želeli slišati, je bila odveč, ko je na oder prikorakal Matjaž Robavs. Kmalu za njim pa še Nina Pušlar. Seveda ne gre zanemariti ostalih nastopajočih, ki so bili res fenomenalni. Vsi presežniki, ki jih poznam, so preslabi, da bi opisala dogajanje na odru.

Kaj mi je bilo všeč? Energija nastopajočih, ki so jo dali v igranje in petje. Žameten Robavsov in nežen Ninin glas. Njuno petje v duetu je zame najboljša Mozartova simfonija. Sedenje tri metre stran od odra. Besedila vseh odpetih pesmi. Scena in kostumi. Skratka: celota, od začetka do konca. Stvar je potrebno slišati, si jo ogledati, da lahko dojameš, o čem govorim. Odlična slovenska stvaritev. Menda velja neko nenapisano pravilo, da mora vsak zaveden Slovenec na pamet znati celo Zdravljico in vsaj enkrat v življenju osvojiti Triglav. Jaz sem za, da se k temu doda še ogled muzikala Cvetje v jeseni. Fantastičen je. 

Tisti, ki ste se v šoli na vse mogoče načine izmuznili branju povesti, brž v knjižnico. Kot piše v gledališkem listu: »Ivan Tavčar je idealiziral in romantično prikazoval življenje in delo na nepokvarjenem podeželju, kjer je ritem vsakdana počasnejši in bolj človeški. Tako se zdi, da arhaična zgodba iz nekih drugih, daljnih časov o globokem prepadu med razvajenim in udobnim načinom meščanskega življenja ter trdim, delovnim, naravnim zakonitostim podrejenem življenju kmečkega prebivalstva s sodobnimi časi nima veliko skupnega. A le na videz. Danes sodobni človek spet vzdihuje za dobrimi starimi časi, ko je vse teklo bolj počasi, a je kljub temu vse funkcioniralo. Komunikacija je bila, pa čeprav brez aparatur, brez katerih si ne moremo zamišljati vsakdana.«

»Ljubezen danes ne živi le od šepetanj in nežnosti. Le zeleni stotaki jo zasitijo.« In ko opazujem današnje zaljubljence, ki si naklonjenost izkazujejo preko socialnih omrežij, drugače so pa kot ovenele cvetlice, ki se raje kličejo po telefonu, namesto, da bi se srečali v živo, ko si pozornost izkazujejo z dragimi darili, se neokusno slinijo drug po drugem, se v enem dnevu spoznajo, razmišljajo o poroki in na smrt skregajo … je čista, iskrena, pripoved o ljubezni iz Cvetja v jeseni pravi balzam za dušo. Tavčar pravi: »Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride časih kako cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet.« Ljubezen. Je prišla in hitro minila. Ampak je bila. Pristna in neomadeževana.

Med branjem kakega intervjuja s slavno osebnostjo se med naborom vprašanj kar pogosto pojavi tole: Vaš najljubši muzikal. Čez dvajset let, ko bodo intervjuvali mene, bom zagotovo odgovorila: Cvetje v jeseni.

Za lepši dan pa še tale pesmica: Ljubim

Novi izzivi

Ne vem, kaj je s tem časom. Ko mislim, da ga imam ogromno, kar nekam izpuhti. V Ljubljani je to še desetkrat slabše. V enem trenutku sedim na vlaku v smeri glavnega mesta, v naslednjem že tovorim polno potovalko nazaj domov. Glede na to, kakšna oh in sploh muka je, če v nedeljo zvečer samo pomislim, da me čaka pet dni v »žabariji«, težko verjamem, da teden tako hitro mine. Letos bo sploh, ker sem se končno prijavila na šiviljski tečaj. Pa še nekaj večernih uric bom preživljala v gledališču. Zabavno bo in komaj čakam.  

 

Letos je Ljubljana zopet drugačna. S tem ne mislim Zokijevega razoranega centra, temveč vrvež, nove obraze in dogodivščine. Spoznavam, da mi ni več tako zelo težko odhajati od doma (čeprav je najlepši občutek še vedno tisti, ko se vrnem domov). Do tega me je pripravila tudi odlična misel modre osebe, ko sem potarnala, da sovražim Ljubljano in se v njej ne počutim dobro. Pa mi je rekla, da človekova sreča in zadovoljstvo ne smeta biti odvisna od tega, v katerem mestu se nahajam, temveč od ljudi, s katerimi ustvarjam nepozabne trenutke. Zelo zelo resnično. 

Malo me že skrbi, kako bom letos zmogla z vsemi obveznostmi na faksu. Pred očmi imam že velik kup literature in obveznega branja. Dozdeva se mi, da bom kar redno začela piti kavo. No, v soboto me je pred novimi izzivi potolažil Marko Juhant s svojo modrino: »Namesto tistega, česa ne zmorem, moram začeti opazovati, kaj zmorem. Vsak ima veliko zmožnosti. In ni človeka, ki bi bil brez problema. Ko ga najdemo, ga glodamo. Potem je zanimivo, s katerimi stvarmi se ukvarjamo v mislih. Ko začnemo ugotavljati, kaj lahko opravimo sami, kaj zmoremo, potem svoje delo drugače vrednotimo. Rezultat pa se meri po vloženem trudu. Moramo iskati tisto, kar gre. Zdrav človek ima najmanj 100 različnih stvari, v katerih je dober. Bolan jih mogoče lahko opravi samo 75. Ne razmišljajmo o tistem, kar ne gre, kar nas moti, posvečajmo se stvarem, ki so dobre, pri katerih smo uspešni in se tam razvijajmo ter postajajmo vse boljši, najboljši.« Tako in nič drugače. Trdo delo ni še nikogar ubilo. Tudi mene ne bo.