Cvetje v jeseni

Začelo se je z vprašanjem, namenjenim cimri: »Ej, Darja, bi šla gledat Cvetje v jeseni?« »Ja, pejva.« je bil njen odgovor. Pa sva šli. Nekaj tednov prej na Petrol po karte za sedeže v prvi vrsti, včeraj pa s trolo (ki jo je vozil voznik, ki mu je užitek zaviranje na polno) V Španske borce. 

Nimam pojma, kolikokrat sem prebirala Tavčarjeve vrstice o izpovedi čiste ljubezni in gledala film, posnet po njegovi povesti. Muzikal je potemtakem moral priti na spisek opravljanja prijetnih opravil. Vsaj dva tedna pred včerajšnjim dnem sva z Darjo obsedeno izmenjaje poslušali tista dva posnetka, ki obstajata na internetu. Je bil skrajni čas, da spoznava širši repertoar pesmi. 

Dejstvo, da je pred vrati dvorane čakala večina starejše populacije, naju ni odvrnilo od tega, da ne bi med prvimi odhiteli do svojih sedežev. Prijeten razgled. Bojazen, da v tem večeru slučajno ne bi pel duet, ki sva si ga želeli slišati, je bila odveč, ko je na oder prikorakal Matjaž Robavs. Kmalu za njim pa še Nina Pušlar. Seveda ne gre zanemariti ostalih nastopajočih, ki so bili res fenomenalni. Vsi presežniki, ki jih poznam, so preslabi, da bi opisala dogajanje na odru.

Kaj mi je bilo všeč? Energija nastopajočih, ki so jo dali v igranje in petje. Žameten Robavsov in nežen Ninin glas. Njuno petje v duetu je zame najboljša Mozartova simfonija. Sedenje tri metre stran od odra. Besedila vseh odpetih pesmi. Scena in kostumi. Skratka: celota, od začetka do konca. Stvar je potrebno slišati, si jo ogledati, da lahko dojameš, o čem govorim. Odlična slovenska stvaritev. Menda velja neko nenapisano pravilo, da mora vsak zaveden Slovenec na pamet znati celo Zdravljico in vsaj enkrat v življenju osvojiti Triglav. Jaz sem za, da se k temu doda še ogled muzikala Cvetje v jeseni. Fantastičen je. 

Tisti, ki ste se v šoli na vse mogoče načine izmuznili branju povesti, brž v knjižnico. Kot piše v gledališkem listu: »Ivan Tavčar je idealiziral in romantično prikazoval življenje in delo na nepokvarjenem podeželju, kjer je ritem vsakdana počasnejši in bolj človeški. Tako se zdi, da arhaična zgodba iz nekih drugih, daljnih časov o globokem prepadu med razvajenim in udobnim načinom meščanskega življenja ter trdim, delovnim, naravnim zakonitostim podrejenem življenju kmečkega prebivalstva s sodobnimi časi nima veliko skupnega. A le na videz. Danes sodobni človek spet vzdihuje za dobrimi starimi časi, ko je vse teklo bolj počasi, a je kljub temu vse funkcioniralo. Komunikacija je bila, pa čeprav brez aparatur, brez katerih si ne moremo zamišljati vsakdana.«

»Ljubezen danes ne živi le od šepetanj in nežnosti. Le zeleni stotaki jo zasitijo.« In ko opazujem današnje zaljubljence, ki si naklonjenost izkazujejo preko socialnih omrežij, drugače so pa kot ovenele cvetlice, ki se raje kličejo po telefonu, namesto, da bi se srečali v živo, ko si pozornost izkazujejo z dragimi darili, se neokusno slinijo drug po drugem, se v enem dnevu spoznajo, razmišljajo o poroki in na smrt skregajo … je čista, iskrena, pripoved o ljubezni iz Cvetja v jeseni pravi balzam za dušo. Tavčar pravi: »Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride časih kako cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet.« Ljubezen. Je prišla in hitro minila. Ampak je bila. Pristna in neomadeževana.

Med branjem kakega intervjuja s slavno osebnostjo se med naborom vprašanj kar pogosto pojavi tole: Vaš najljubši muzikal. Čez dvajset let, ko bodo intervjuvali mene, bom zagotovo odgovorila: Cvetje v jeseni.

Za lepši dan pa še tale pesmica: Ljubim