Vpliv dobrega učitelja je neizbrisen

Vsi že od malih nog v sebi nosimo cilj, ki ga želimo doseči, ko odrastemo. Triletniki na vprašanje, kaj hočejo postati, ko bodo veliki, odgovorijo brez obotavljanja. Sama sem vedno želela postati učiteljica. Ne katerega koli predmeta. Samo slovenščine. 

Pri njej bo vsaka ocena prigarana. To so bile prve informacije o učiteljici slovenščine v osnovni šoli. Starejši učenci so o njej znali povedati kar nekaj zastrašujočih zgodb. Na primer to, da je za vsako izrečeno kletvico, ki jo je od učencev slišala po hodnikih, pobirala denar, ki ga je hranila v posebni škatli. Ali dejstvo, da je na začetku vsake ure spraševala za male ocene, ki jih je beležila v svoji redovalnici, seštevek morebitnih slabih znakov pa obeležila še v pravi redovalnici. Po teh pripovedih me je bilo ur slovenščine na začetku pošteno strah.

Na prvi pogled je delovala krhko. A v sebi je nosila strogost. Bila je zahtevna. Pohvale ni izrekala ravno pogosto, a je zato toliko več pomenila, ko jo je. Poznala je vse aktualne dogodke na šoli: kdo je v koga zaljubljen, kateri fantje kadijo zadaj za šolo, kdo je storil kakšno neumnost. Vedno mi je bilo všeč, ko nam je brala odlomke iz berila. Glasno in s poudarki. Na vsako uro se je temeljito pripravila in jo popestrila z zanimivostmi, ki jih je prebrala v časopisu ali zasledila pri poročilih. Pri nalogah je bila nepopustljiva in ni marala izgovorov. Vedela je, kaj lahko od posameznega učenca pričakuje in zahtevala, da se je vsak potrudil po svojih najboljših močeh. 

Pred dnevi sem brskala po mapi, v kateri imam shranjene osnovnošolske spise in domača branja. Ko sem prebirala nekatere izdelke, nisem mogla verjeti, koliko truda sem vlagala v same domače naloge. Nemalokrat so mi predstavljale velike ovire. Za eno stran spisa sem najprej nekaj dni razmišljala, o čem bom sploh pisala. Hotela sem, da jo bo vsebina presunila in da bom izdelek oddala s čim manj pravopisnimi napakami. Očitno mi je to uspelo, saj je na zadnjo stran večkrat napisala: zelo si se potrudila, lepo napisano. Nikoli nisem prepisovala domačega branja, ker mi je bilo razmišljanje o prebranem v užitek. (Srednja šola in sodelovanje pri pouku slovenščine tam je že druga zgodba. Lahko jo povzamem s tem, da vlada v moji glavi na mestu, kjer bi moralo biti znanje materinščine iz gimnazijskih let, velika črna luknja. Pa ne samo po svoji krivdi.)

Nasmejala se je, ko sem ji pripovedovala o totalno spodletelem pisanju eseja na državnem tekmovanju iz slovenščine in bila pošteno jezna, ko je videla rezultate in spoznala, da se je ocenjevalcem pisanje o kolinah ocenjevalcem očitno dopadlo ter me je od priznanja ločilo le pol točke. Pri kontrolni nalogi pri nekem drugem predmetu mi je učitelj vsa imena praznikov popravil z veliko začetnico. Ker sva se zaradi tega malce sporekla, je pomoč poiskal pri razsodnici, kolegici slovenistki, ki mi je kasneje dejala: »Ti imaš potencial za študij slovenščine.« Ko sedaj razmišljam, je bila najbrž ravno to točka, ko sem sem spoznala, da mi slovenščina res ogromno pomeni in se dokončno odločila, da želim v prihodnosti študirati ravno to. 

 

Od osnovne šole je preteklo kar nekaj let. Ko se sedaj pripravljam za izpite na fakulteti in sem nemalokrat na robu obupa, večkrat pomislim nanjo, učiteljico slovenščine iz osnovne šole. Bila mi je čudovit zgled. Bila je predana svoji stroki, podkovana z znanjem in kar je najpomembneje, v sebi je nosila, žar, strast do predmeta, ki ga je poučevala. Nekaj od tega se je po njeni zaslugi naselilo tudi v meni.

Pred očmi imam podobo učiteljice, kakršna želim nekoč postati. Ne želim, da bi otroci obvladali vsa pravopisna pravila, ker jim bo to prineslo dobro oceno. Hočem jih navdušiti za materinščino, kot je ona navdušila mene. In spremeniti mnenje najstnikov, da bodo čim prej dojeli, da branje knjig ni mukotrpna šolska obveznost temveč priložnost za rast in odkrivanje neznanega.

Kaj imajo skupnega Modrijani in razbite ploščice

Leto je naokoli in najlepše kraško polje v Sloveniji je znova gostilo veselico. Spet z Modrijani. Tokrat si bodo od nastopov v Globodolu menda vzeli nekaj premora, drugo leto pa jih bodo nadomestili Gadi.

Povzetek letošnje veselice je naslednji:

1) Kravi, medijski zvezdi lanske veselice (poraja se vprašanje, ali sta sploh še živi), sta noč preživeli v svojem naravnem habitatu, krono slave pa sta predali sosedovi mlajši predstavnici, ki je menda ravno v času Blaževega prepevanja lastnike razveselila s teličkom. Lastnik Aleš, čestitke za novo pridobitev!

2) Voznik tehnične ekipe Modrijanov je z velikim kombijem malce nesposobno zapeljal vzvratno na dvorišče in nam razbil pol metra ploščic pred hišo. Janko je pripetljaj označil kot večjo polomijo od tiste izpred nekaj let, ko sem še vozniškega dovoljenja tudi sama spremenila konstitucijo tretoarja. Ploščicam pač ni usojeno.

3) Po zaslugi medu naših pridnih čebelic so glasovi članov ansambla ostali zveneči in usklajeni.

4) Jakov Fak se ni odzval povabilu na pokušino palačink ob narodnozabavni glasbi. Ker vsi vemo, da ima naporne treninge, katerih trud bo poplačan z medaljo čez nekaj mesecev, mu je seveda oproščeno. Jakov, če si slučajno premisliš, je kozarec Nutelle še vedno nedotaknjen.

5) Omrežja za telefon še vedno nimamo. Drugače sploh ne razumem, čemu bi ga na veselici potrebovali, če se zaradi glasne muzike itak nič ne sliši. Poleg tega so bile mame zagotovo vesele, ker jim ni bilo treba poslušati pijanih najstnikov, ki bi po telefonu govorili tja v en dan.

Veselica je uspela, upam, da se bo rezultat pokazal tudi na bančnem računu pridnih gasilcev.

Z ekskluzivnimi dogodki z največjega družabnega dogodka v Globodolu pa se spet oglasim naslednje leto.

Trije kozarci vode

Na lep sončen dan sedimo na terasi restavracije in obedujemo. Pri sosednji mizi sedi dekle in trije fantje. Punca se je odločila, da ne bo jedla. Eden izmed mladeničev pokliče natakarja in prosi: »A lahko dobimo tri kozarce vode?« Natakar pogleda zbrane pri mizi, nato pa pravi: »A na njo ste pa kar pozabili? Ker ste nesramni, prinesem vodo samo njej.«

Odide in ko se vrne, res prinese samo en kozarec pijače ter ga postavi pred predstavnico nežnejšega spola. Fantje so začudeno gledali za njim.

 

V današnjem tempu življenja smo ljudje v večini osredotočeni na svoje potrebe in želje. Zamišljeno hočemo kar se da hitro in s čim manj vloženega truda. Marsikdaj pozabimo na svoje bližnje in jih v neizmernem hotenju, da bi dosegli nek cilj, potisnemo na stranski tir. V trenutku zanosa, ko smo na pol poti in polni optimizma, da nam bo stvar uspela, nam je vseeno, ali imamo koga ob sebi. Mogoče po tihem razmišljamo, da je tako še bolje, saj nas vsaj nihče ne bo oviral. Kaj pa, ko se cilj oddalji? Ovire je vedno lažje premagovati s pomočjo nekoga, za katerega smo prepričani, da bo ostal z nami tudi v primeru, če se na poti zalomi. Dosežen cilj je potem vsaj dvakrat slajši- zaradi uspeha samega in zavedanja, da nas nekdo podpira. Nima smisla, da se sami veselimo. Srečo je treba razdajati. Zato pa tudi povabimo prijatelje na zabavo ob rojstnem dnevu, uspešno opravljeni diplomi … 

Natakar se je s fanti le pošalil. Nekaj minut kasneje so seveda dobili vodo. Sem pa vesela, da sem bila priča dogodku, saj me opominja, da na poti do želenega cilja ne smem mižati in s tem spregledati potreb in želja drugih ljudi. Uspešnosti ob nekem dosežku ne bi smeli meriti po oceni ali nagradi, temveč po tem, koliko ljudi smo uspeli na poti do cilja osrečiti in kolikim smo bili pripravljeni pomagati.

Naj razume, kdor more

Redefinicija Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zadnje dni v Sloveniji dviga veliko prahu. Nestrpnost in sovražni govor lahko zasledim na obeh straneh. Predvsem se naFacebooku ustanavljajo take in drugačne skupine, ki zagovarjajo svoj prav, napovedujejo shode …To je tudi vzrok pisanju tega prispevka, saj sem se odločila z vami deliti svoje mnenje. Enkrat in za zmeraj, da mi potem, upam, ne bo treba več preskakovati povabil za všečkanje teh in onih strani, kjer ni prioriteta ukvarjanje z zakonom, temveč blatenje, zmerjanje in izražanje nestrpnosti. Blog je prostor, kjer lahko napišem, kar mislim. Pri tem seveda pazim, da koga ne užalim preveč, kar je pri tematiki o družini skoraj misija nemogoče. Kdor se bo počutil užaljenega, naj poskuša spoštovati mnenje, tako kot se jaz trudim razumeti in spoštovati mnenja, ki mi niso blizu. 

»Podpise za razpis referenduma pomaga zbirati tudi RKC«, »Cerkev najbolj zavzeta pri zbiranju podpisov proti ZZZDR« - taki in drugačni naslovi so krasili naslovne strani najbolj branih časopisov potem, ko je več kot 80.000 nasprotnikov zakona oddalo svoj glas.Podpisala sem se tudi sama.V nedeljo sem bila v cerkvi, pa me ni nihče prisilil ali mi grozil, da moram nasprotovati zakonu, drugače umrem. Odločam se svobodno in po svoji presoji. Če bi podpise zbirali v gostilni, bi svoj podpis proti novemu zakonu o družinskih razmerjih prispevala tam. Poleg tega se podpisi niso zbirali samo v cerkvi, temveč tudi na delovnih mestih in se marsikje, kjer je svoj glas prispevalo tudi mnogo neverujočih. Cerkev smo ljudje, ki imamo človekove pravice, tako kot jih imajo istospolno usmerjeni.Ne razumem, kaj je spornega, če v demokratični državi prispevam svoje mnenje. Tudi politiki se na svojih kongresih dogovarjajo, kako bodo med ljudmi zbirali podporo na volitvah, po možnosti z razdeljevanjem kemičnih svinčnikov, pa jim tega še nihče ni preprečili. Po kateri logiki torej kot pripadnica Cerkve ne bi smela izražati mnenja? Po kakšnem merilu je peščica homoseksualnih lahko glasna za svoje pravice, kristjani pa ne smemo zagovarjati svojih prepričanj? Zakaj eni lahko posiljujejo s svojo ideologijo in drugi ne?

Zavedam se, da je istospolno usmerjenih ljudi precej. Prepričana sem, da niso zaradi tega nič manj inteligentni, delovni, ljubeči. Strinjam se, da država uredi situacijo gejev in lezbijk, vendar ne s spreminjanjem že obstoječega družinskega zakona. Naj se poročajo, če bodo zaradi tega bolj srečni, naj imajo otroke, pod pogojem, da jih lahko spočnejo sami, brez zdravniške pomoči ali donatorjev. Glede na zakone narave bo to brez osnovnih pogojev malce težko. Tudi jaz ne bom gradila hiše, če za to ne bom imela osnovnih pogojev.

Lezbičen par naj bi imel po zakonu šest brezplačnih oploditev z biomedicinsko pomočjo. In to na državne stroške. Po drugi strani je bilo v zadnjih letih v Sloveniji predstavljenih nemalo zgodb staršev otrok, ki jim Zdravstvena zavarovalnica iz neupravičenih razlogov ni mogla kriti stroškov zdravljenja. Od kod bo torej kar naenkrat dovolj denarja za take oploditve? In ali bo država tako kot istospolno usmerjenim pri posvojitvi pomagala tudi moškemu in ženski, ki sta neplodna? 

Verska vzgoja je v šoli prepovedana. Zame je po mojem mnenju homoseksualnost nova ideologija, torej naj tudi teorija spola in možnost izbire le tega ostane izven šolskih ustanov. Zagovarjam učenje strpnosti do vseh ljudi, nočem pa, da bi moje otroke v šoli učili nekaj, kar ni v skladu z vzgojo, kakršno jim želim posredovati. 

Na faksu smo se pogovarjali o definiciji družine. Omenili smo tudi mavrično družino (skupnost dveh istospolnih oseb in njunih otrok). Pri tem je profesorica omenila, da je dandanes samoumevno in naravno, da imamo nagnjenja do nasprotnega spola, ker je bilo to že od vsega začetka. Če bi bili od začetka geji in lezbijke, potem bi kot naravno stvar pač sprejeli to. Japajade. Človeštvo se je ohranilo z geji in lezbijkami, ane, gospa profesorica? Poleg tega smo čez nekaj tednov pri istem predmetu govorili o tem, da je vloga očeta in matere nenadomestljiva in ima otrok, ki odrašča brez očeta, posledice v odraslosti. Hm, kako se bosta potemtakem dve mami dogovorili, katera bo otroku oče in katera mati? Velika zadrega. 

In nenazadnje, v prihodnosti želim osebo, ki ga bo matičar razglasil za mojega moža, ne pa stranko 1.

Ta svet ne potrebuje zakonov, ki so si jih izmislili ljudje, da bodo rušili na tisoče let stare vrednote. Potrebuje ljudi, ki bodo ne glede na versko (ne)prepričanje dojeli, da se narave ne da spreminjati.