Vsi že od malih nog v sebi nosimo
cilj, ki ga želimo doseči, ko odrastemo. Triletniki na vprašanje, kaj hočejo
postati, ko bodo veliki, odgovorijo brez obotavljanja. Sama sem vedno želela
postati učiteljica. Ne katerega koli predmeta. Samo slovenščine.
Pri njej bo vsaka ocena prigarana. To
so bile prve informacije o učiteljici slovenščine v osnovni šoli. Starejši
učenci so o njej znali povedati kar nekaj zastrašujočih zgodb. Na primer to, da
je za vsako izrečeno kletvico, ki jo je od učencev slišala po hodnikih, pobirala
denar, ki ga je hranila v posebni škatli. Ali dejstvo, da je na začetku vsake
ure spraševala za male ocene, ki jih je beležila v svoji redovalnici, seštevek
morebitnih slabih znakov pa obeležila še v pravi redovalnici. Po teh pripovedih
me je bilo ur slovenščine na začetku pošteno strah.
Na prvi pogled je delovala krhko. A v
sebi je nosila strogost. Bila je zahtevna. Pohvale ni izrekala ravno pogosto, a
je zato toliko več pomenila, ko jo je. Poznala je vse aktualne dogodke na šoli:
kdo je v koga zaljubljen, kateri fantje kadijo zadaj za šolo, kdo je storil
kakšno neumnost. Vedno mi je bilo všeč, ko nam je brala odlomke iz berila.
Glasno in s poudarki. Na vsako uro se je temeljito pripravila in jo popestrila
z zanimivostmi, ki jih je prebrala v časopisu ali zasledila pri poročilih. Pri
nalogah je bila nepopustljiva in ni marala izgovorov. Vedela je, kaj lahko od
posameznega učenca pričakuje in zahtevala, da se je vsak potrudil po svojih najboljših
močeh.
Pred dnevi sem brskala po mapi, v
kateri imam shranjene osnovnošolske spise in domača branja. Ko sem prebirala
nekatere izdelke, nisem mogla verjeti, koliko truda sem vlagala v same domače
naloge. Nemalokrat so mi predstavljale velike ovire. Za eno stran spisa sem
najprej nekaj dni razmišljala, o čem bom sploh pisala. Hotela sem, da jo bo
vsebina presunila in da bom izdelek oddala s čim manj pravopisnimi napakami.
Očitno mi je to uspelo, saj je na zadnjo stran večkrat napisala: zelo si se
potrudila, lepo napisano. Nikoli nisem prepisovala domačega branja, ker mi je
bilo razmišljanje o prebranem v užitek. (Srednja šola in sodelovanje pri pouku
slovenščine tam je že druga zgodba. Lahko jo povzamem s tem, da vlada v moji
glavi na mestu, kjer bi moralo biti znanje materinščine iz gimnazijskih let, velika
črna luknja. Pa ne samo po svoji krivdi.)
Nasmejala se je, ko sem ji
pripovedovala o totalno spodletelem pisanju eseja na državnem tekmovanju iz
slovenščine in bila pošteno jezna, ko je videla rezultate in spoznala, da se je
ocenjevalcem pisanje o kolinah ocenjevalcem očitno dopadlo ter me je od
priznanja ločilo le pol točke. Pri kontrolni nalogi pri nekem drugem
predmetu mi je učitelj vsa imena praznikov popravil z veliko začetnico. Ker sva
se zaradi tega malce sporekla, je pomoč poiskal pri razsodnici, kolegici
slovenistki, ki mi je kasneje dejala: »Ti imaš potencial za študij slovenščine.«
Ko sedaj razmišljam, je bila najbrž ravno to točka, ko sem sem spoznala, da mi
slovenščina res ogromno pomeni in se dokončno odločila, da želim v prihodnosti študirati ravno to.
Od osnovne šole je preteklo kar nekaj let. Ko se sedaj pripravljam za izpite na fakulteti in sem nemalokrat
na robu obupa, večkrat pomislim nanjo, učiteljico slovenščine iz osnovne šole.
Bila mi je čudovit zgled. Bila je predana svoji stroki, podkovana z znanjem in
kar je najpomembneje, v sebi je nosila, žar, strast do predmeta, ki ga je
poučevala. Nekaj od tega se je po njeni zaslugi naselilo tudi v meni.
Pred očmi imam podobo učiteljice,
kakršna želim nekoč postati. Ne želim, da bi otroci obvladali vsa pravopisna
pravila, ker jim bo to prineslo dobro oceno. Hočem jih navdušiti za
materinščino, kot je ona navdušila mene. In spremeniti mnenje najstnikov, da
bodo čim prej dojeli, da branje knjig ni mukotrpna šolska obveznost
temveč priložnost za rast in odkrivanje neznanega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar