Sedim na vlaku in se po zadnjem odpisanem izpitu peljem proti
domu. Kratkočasim se z novo pridobitvijo, knjigo, kupljeno par ur prej. Okoli
mene je malo potnikov, pozna se, da imajo osnovno- in srednješolci počitnice. Mimo
pride deček, ki ga je bilo po vagonu slišati že prej. Ustavi se pri trojici, ki
je sedela na drugi strani. Dvigne roko, v kateri drži plastično pištolo, jo
nameri v potnike in vmes spušča glasove, ki posnemajo pok. Trojica, dve ženski
in moški, se spogledajo med seboj. Deček jih v igri strelja naprej, nato ga ena
izmed žensk vpraša, koliko let ima. S prsti pokaže, da tri. Sama pri sebi
razmišljam, kaj je padlo na pamet staršem tega otroka, da mu dovolijo imeti ali
mu celo sami kupijo tako nasilno igračo. Kaj res v trgovinah, ki so od vrha do
tal med drugim založene tudi s kvalitetnimi igračami, nekdo najde ravno pištolo
kot najbolj primerno igračo za svojega otroka? Sprijaznim se, saj navsezadnje
to ni moja stvar, se ponovno zmrazim ob pogledu na dečka, ki plastično pištolo
usmerja v ljudi in jih namišljeno strelja, ter berem naprej.
Nato deček pristopi na mojo stran in se usede nasproti. Odložim
knjigo, ga pogledam in se mu nasmehnem. Skozi okno mi pokaže sneg. Nato me
vpraša, kaj delam. Pokažem mu knjigo in odgovorim, da berem. Nato mi igračo
položi na knjigo in mi s tem prepreči, da bi brala naprej. Vmes mi stopi na
čevelj, a se delam, da nisem čutila ničesar. Ko to ponovi, ga pogledam, on
usmeri pištolo v mojo glavo in zopet spušča zvoke streljanja. Postanem nervozna,
spreleti me srh. Dečka prosim, naj preneha z mahanjem igrače okoli mene. Gleda me
z nedolžnimi očmi in se zraven hihita. Vzamem knjigo in se ji ponovno posvetim.
On pa, da bi pridobil mojo pozornost, začne udarjati s pištolo po knjigi in
mojih rokah, udarja in ne neha. Ko se nagnem k njemu, da mu bom vzela igračo, jo
vrže na drugo stran vagona, kjer je sedela mama. Ko ga s sicer besnim pogledom
kolikor toliko mirno pozivam, naj poišče mamo in gre k njej, me presliši. Z
rokami še naprej krili okoli mene in udarja, povzdignem glas z očitkom: »Ali te
je mami naučila, da druge ljudi tepemo?« in šele takrat se prikaže njegova
mama, osramočena, ga potegne za roko in odpelje. Trojica na drugi strani se
zgraža nad fantičevim obnašanjem, kar naenkrat ni več »lušten in neboječ«, le
še grdo vzgojen. Ko poslušam, ali bo mama mali zverinici kaj rekla glede
obnašanja, slišim samo njeno ljubkovanje in opozarjanje, naj ne lazi po tleh,
ker je povsod umazano.
V meni vre. Ne zaradi bolečega členka na palcu leve roke, po
katerem je udrihala grda plastična igrača triletnika, ne zaradi knjige, ki je
polna odrgnin in udrtin, temveč zaradi mame tega otroka. Ni si me
upala pogledati v oči niti potem, ko sem izstopala. Bila bi pomirjena, če bi
slišala, da se je s fantičem pogovorila o dogodku, ga pošteno oštela, mu vzela
igračo. Ne, ona ga je ljubkovala, ga žgečkala in ni pustila, da se dotika tal,
ker so umazana.
Neizpodbitno dejstvo je, da bi vsi radi imeli pridne, lepo vzgojene
otroke. Vsak starš bi za svojega otroka storil vse. Toda pet minut crkljanja na
dan ne zadošča, da vzgojiš otroka, ki je odgovoren za svoja dejanja. Včasih lepe,
nežne, sladke besede ne zaležejo in je potrebno postaviti meje. Ga kdaj, po
domače povedano, za ušesa. Jezi me, ko slišim starše, ki udrihajo po
vzgojiteljicah v vrtcu in učiteljih v šoli, da otrok niso naučili, kako naj se
obnašajo. Lepo vas prosim! Če doma ne obvladate enega, dveh, treh otrok, kako
naj učiteljica obvlada najmanj petnajst otrok in jim obenem približa znanje
slovenščine, matematike … in ki so po možnosti vsi taki kot zgoraj opisani triletnik?
Čudeži vzgoje se dogajajo doma, ne v šoli!
Triletnik, ki s plastično pištolo udarja po drugih osebah, bo
slej ko prej odrasel. Prepričana sem, da s tako vzgojo, ki jo je imel do sedaj,
v prihodnosti ne bo uničeval le tuje lastnine, temveč bo prizadejal škodo tudi
živim bitjem. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Po videnem danes zagotovo
drži.
In če mi bo v prihodnosti še kakšen otrok mahal s plastično
pištolo okoli glave, mu jo vzamem in vržem v prvo kanto za smeti, to pa
zagotovo in brez pomislekov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar