Doktorat(a) pa tak(a)

Ko se peljem z vlakom, mi je včasih uro in pol, kolikor traja vožnja do doma, žal, da živim tako daleč stran od Ljubljane. Danes sta mi družbo delali dve gospodični. Očitno sta se z vlakom nazadnje peljali kakšnih deset, petnajst let nazaj, saj je ena izmed njiju omenila, da je na njeni zadnji vožnji s Slovenskimi železnicami kupila še tisto malo, kartonasto vozovnico. Jap, že zelo dolgo nazaj. 

Na poti proti Dolenjski se je razvnel njun pogovor. V bistvu je ena ves čas govorila svoj monolog, druga pa jo je poslušala in jo, ko je dobila priložnost, da ji vskoči v besedo, tudi kaj povprašala. No, zgovorna ženska, ki jo bom zaradi enostavnosti pisanja poimenovala Micka, je imela v bistvu še eno poslušalko. Vem, grdo in nekulturno je poslušati pogovor oseb, ki ju sploh ne poznam, a Mickin glas je močan in prodoren. In ko se pogovor zanimivo začne, ne morem nehati s poslušanjem. To je tako, kot bi na sredini prenehala gledati odlično zasnovan del priljubljene serije. Ne gre. 

Sledi zgoščen življenjepis fascinantnega, ekstremnega in navdušujočega Mickinega življenja. Stara je 34 let, pred štirimi leti se je preselila na Novo Zelandijo, kjer sta s partnerjem ustanovila svoje podjetje, ki teži k temu, da bi povezovalo ostala podjetja po Evropi in na drugem koncu sveta. Posel jima je uspel tako rekoč čez noč. V Sloveniji je trenutno na letnem dopustu, ker je tam poletje. Micka je bila že od nekdaj zelo ambiciozna. Menda je v najstniških letih trenirala smučanje s Tino Maze, a je po precej hudi poškodbi s tem prenehala in se posvetila akademski poti. Študirala je v tujini, ima dva doktorata (enega iz diplomacije, ki ga je opravila zaradi stave  (če to sploh kdo dela s takim namenom)), je govorka šestih jezikov in ima licenco za dve vrsti masaže. Ima stanovanje v Ljubljani, hišo na Novi Zelandiji in vikend nekje ob morju pri sosedih Hrvatih. Z letalom vedno potuje v prvem razredu. 

Do Grosuplja me je njena pripoved popolnoma prevzela. Nisem mogla verjeti, da sedim zraven Micke, ki je v svojem življenju že toliko dosegla. Malce sem se zamislila, kaj počnem jaz s svojim. Tudi če si za razmislek vzamem dodaten dan, ne bom našla stvari, za katero sem res ekstremno ponosna, da mi jo je uspelo opraviti. Ona jih je našla deset v pičlih dvajsetih minutah. No, bila sem vesela, da v dvajsetih minutah tudi v najslabšem dnevu izgovorim občutno manj vulgarizmov in psovk kot ona. Tudi to nekaj šteje. 

Od Grosuplja naprej sledi preobrat. Nekako je pogovor med gospodičnama nanesel na olimpijske igre. Ko je Mickina poslušalka omenila, kakšna škoda je, da Tina včeraj ni dobila medalje, se je Micka vzdignila s sedeža in rekla: »Jaz pa tej p****** ne privoščim nič. Upala sem, da bo ostala brez.« Šok. Obnemela sem. 

Ivančna Gorica. Šok popusti. Zopet začnem slediti pogovoru. Micko začnem gledati v drugačni luči. Nov udarec z izjavo: »V Sloveniji ostajajo samo še tisti, ki so preveč strahopetni, da bi šli za zmeraj živet ven.« Moje srce je dokazalo, da je zdravo.

Draga nepoznana Micka, upam, da tole bereš. Nisem imela energije, da bi se sporekla s teboj. Sicer pa: lahko si pridobiš še dva doktorata, a te ne bom nikoli več občudovala, niti 20 minut ne. Super, če se boš naučila še kakšnega jezika več, a iz tvojih ust zaradi vseh kletvic besede gotovo ne bodo lepo zvenele. In čudovito, da razmišljaš o tem, da bi za vedno ostala na Novi Zelandiji. Hvala, da si mi dala odlično izhodišče za razmišljanje. Dvomim, da bom kdaj imela v svojem žepu doktorat. Novo Zelandijo ali katero koli drugo deželo na svetu bom obiskala le kot turistka. Moja domovino bo vedno ostala Slovenija, četudi bom potemtakem izpadla strahopetna. In vedno bo moj prioriteten jezik slovenščina. Sploh pa, zakaj bi se sekirala zate. To, da rojakinji ne privoščiš čudovitega uspeha, mi pove vse o tebi. Dejstvo je, da ti pri tvojem mišljenju tudi dva doktorata ne pomagata.