Kaligrafija

Ko sem pred nekaj tedni za nesrečni dve minuti spet zamudila vlak iz Ljubljane na prelepo Dolenjsko, naslednji pa je odpeljal šele čez uro in pol, sem bila jezna sama nase, ker pri sebi nisem imela nobene knjige, s katero bi se lahko kratkočasila med čakanjem. Pa sem malo zatavala med ljubljanskimi ulicami in našla knjigarno Felix. Juhej. Pogled na polne knjižne police je itak nekaj najlepšega, in vstopu v to zakladnico se skoraj nikoli ne morem upreti. 

Med iskanjem kratkočasne knjige sem našla priročnik o kaligrafiji. In ker se že nekaj časa odločam, da bom svoj prihodnji prosti čas posvetila učenju pisanja najlepših in najbolj estetskih črk (k temu me je spodbudil tudi Miklavž s čudovitim kompletom peres), sem ga kupila. Očitno je bil to moj srečni dan, ker me je prodajalka na blagajni razveselila z dejstvom, da na vse knjige velja 10-odstotni popust. Še en razlog več za nakup. Kot ponosna lastnica novega priročnika (ki sem ga na ogled posodila tudi zainteresiranemu gospodu na vlaku) se sedaj učim lepopisja. Potrebujem le še super črnilo, za katerega pa se je izkazalo, da ga ne prodajajo v vsaki trgovini za ustvarjanje. Sem prepričana, da bo obisk raja po imenu Rayher (na Mali ulici v Ljubljani) rešil tudi to. 

Spomnim se, da smo v srednji šoli imeli projektni teden in sem obiskovala delavnico kaligrafije. A od takrat je minilo že precej časa, toliko, da niti ne vem več, pod kolikimi stopinjami je potrebno držati pero za pravilno pisanje. Bilo pa je neizmerno zabavno, ko sem se počutila kot prvošolka, ki ji učiteljica v zvezku popravlja prve, nerodno napisane črke. 

V dobi interneta še redko kdo piše lično napisana pisma in razglednice. Baje je zamudno.  Je pa zato nerodno, ko se kdaj trudim z branjem kakšnega ročno napisanega sporočila in porabim kar nekaj časa, da razvozlam vse 'hieroglife' in majave črke. Bolj pametno bi bilo, da bi se otroci v šoli več urili v pisanju domačih nalog na roko, kot pa da morajo že tretješolci oddajati svoja dela, napisana na računalnik. Ali je res preteklo že toliko časa, ko sem, da bi oddala spis brez napak, na roke prepisovala po dve polni strani povedi tudi celo popoldne?  

Priporočeno branje: Oktobrski otrok

Kot bodoča slovenistka bom na blogu pisala tudi o knjigah, katerih branje se me je tako ali drugače dotaknilo. Mogoče bom svoje navdušenje delila še s kom. Ena mojih najljubših je Oktobrski otrok, roman Erica Wilsona in Therese Preston. Knjiga, za katero sem prepričana, da jo bom vzela v roke še kdaj. 

Zgodba govori o študentki Hannah. Ko se med gledališko predstavo zgrudi na odru in na dan planejo njene hude zdravstvene težave, ji starša povesta, da je posvojena. Šokirana in razočarana se odloči, da bo poiskala svojo biološko mater. Pridruži se izletu s prijatelji, ker se nameravajo ustaviti tudi v mestu, kjer je bila rojena. Iskanje jo pripelje do medicinske sestre, ki je bila prisotna pri njenem porodu. Doživi nov šok, ko izve, da je preživela poskus splava in da je imela brata dvojčka, ki je umrl kmalu po porodu. Dobi vizitko svoje mame in se odpravi k njej …

Nadaljevanje in razplet najdete v knjigi. Roman je poseben tudi zato, ker je navdihnjen po resnični zgodbi dekleta, ki je bila rojena med splavom s solno raztopino. Čeprav ima zaradi tega številne zdravstvene težave, pričuje o vrednosti življenja in odpuščanju. 

Za pokušino eden izmed meni ljubih odlomkov: 

'Na Hannahinem licu je izgorela solza. Zmajala je z glavo. Moj brat? Moj dvojček? Vsa ta leta sem čutila, da nekaj manjka, in ves čas se nisem motila? »Ampak ti …« Mary je dvignila brado in ustnice ji je lahno ozaljšal nasmeh. Dotaknila se je rojstnega lista na mizi med njima. »Hannah, ti si bila pravo presenečenje. Nihče ni vedel zate, niti tvoja mati ne. Prišla si ven in imela si tiste velike oči. Niti kilograma nisi imela, ampak tam si bila. Prav zagotovo. In preprosto … lepa.«'

Tisti, ki vas branje ne navdušuje, si lahko ogledate istoimenski film (October baby), ki so ga posneli. 

Sporočilo knjige je, naj bomo hvaležni za življenje. In ko na turoben dan ne veš, kaj bi sam s sabo, pomisli na uboge otročičke, ki sploh nikoli ne dobijo možnosti, da bi živeli.

Čakanje, ki nas uči

Pride kakšna noč, ko si utrujen, a ne moreš spati. Čas pred izpitnim obdobjem je še posebej zaznamovan s tem. Ko me nespečnost doleti, prižgem radio. Včasih imam srečo, da ravno tisti čas predvajajo ponovitev kakšne oddaje. Ne takšne, v kateri v eni uri predvajajo toliko slovenske glasbe samo zato, da zadostijo zapisanemu zakonu, temveč ponovitev oddaje, ob kateri se med poslušanjem kaj novega naučim. Če vmes seveda ne zaspim. 

Gost oddaje je bil Marko Juhant, specialni pedagog, z voditeljico pa sta na koncu govorila tudi o trudu. Razmišljal je takole: »Mnogi pozno v starost ne spoznajo, da sreča in zadovoljstvo ne prideta od samega nasmeha in brezdelja. Zadovoljstvo pride od vloženega truda. Takrat, ko vendarle uspe. Ko si vložil veliko, pa včasih dobiš malo, ampak dobiš. In potem se vprašaš, ali bi stvar opravil še enkrat, in si odgovoriš, da bi. To pomeni, da je bilo zadovoljstvo dovolj visoko.«

Dandanes se pritožujemo, da nihče več nima potrpljenja. Premalo cenimo trud. Brez velikega napora si želimo sijajne rezultate. Rešitev je trud in potrpežljivost. Pa tudi čakanje … kar je težko. Nobeden ne mara čakanja v vrsti, da bi prišel do želene stvari. Ko pomislim na čakanje, si predstavljam vrsto v trgovini pred blagajno, sestavljeno iz mrkih ljudi (najde se tudi kakšen nasmejan), ki ves čas negodujejo, se pritožujejo in sprašujejo, koliko časa bodo še morali počakati, da bodo končno lahko plačali izbrane izdelke. Najbrž nobenemu od teh ne pade na misel, da je vsakodnevno čakanje neke vrste preizkušnja, koliko potrpljenja so zmožni v življenju s svojimi prijatelji, sodelavci, bližnjimi. Ne morem si predstavljati, kako smo leta 2011 na Svetovnem dnevu mladih tri ure (če ne celo štiri) presedeli na vročem Madridskem soncu in v vrsti čakali na kosilo, medtem ko mi je danes zoprno čakati 10 minut na trolo. 

Juhant je s poslušalci delil tudi naslednji dogodek: Že odrasel sin mu je nekega poletnega dne potožil, da je že prestar, da bi še kdaj dobil lego kocke, darilo, zaželeno vso njegovo mladost. A jih je dobil. Eden od treh decembrskih mož mu jih je prinesel. Od presenečenja so se mu menda orosile oči. 
 

Manjka nam spontanosti, drobnih pozornosti, ki polepšajo dan. Manjka presenečenje. Da ne veš, kaj te čaka. Ni treba, da je stvar, ki se dotakne tvojega srca, cenovno draga. Nasmeh neznanca, prijetna novica, obisk osebe, ki je nisi videl že lep čas, sms sporočilo, ponovno predvajana pesem, katere melodije se ne spomniš več … so drobna presenečenja, ki se jih veselim vsak dan.  To so stvari, ki dajo vsakemu dnevu drugačno melodijo. Malenkosti, ki polepšajo tudi teden, preživet v megleni Ljubljani. 

Kako boš torej preživel/-a naslednje dni? Se boš pustil/-a presenetiti?

Razočaranje

So dnevi, ko se mi zdi, da je življenje popolno. Ko se zahvaljujem, da imam ob sebi ljudi, ki me sprejemajo in cenijo. Ljudi, ki me bogatijo in jaz njih. Ki me podpirajo in znajo opaziti moje občutke. In pridejo neurja, ko spoznam, da popolnega sveta ni. Sploh pa ne popolnih ljudi.

Pred tedni me je znanka, šokirana zaradi nekega dogodka, dejala: » Ljudje, o katerih imam vedno samo dobro mnenje, me največkrat presenetijo s tem, da storijo tako neumnost, ki je ne morem nikoli več izbrisati in odpustiti.« Nisem imela kaj dodati. Še isti dan me je razočarala oseba, ki mi je precej pomenila. In ko že misliš, da eno razočaranje lahko preneseš, pride še drugo. In tretje. In jim ni konca. 

Ljudje kot bitja razočaramo. Enkrat bolj, drugič manj. Do neke meje še zmoremo odpustiti, a pride trenutek, ko zmanjka »popravnih izpitov«. Takrat je bolje, da gre vsak svojo pot. Pot, ki se ji reče življenje.