So dnevi, ko se mi zdi, da je življenje popolno. Ko se
zahvaljujem, da imam ob sebi ljudi, ki me sprejemajo in cenijo. Ljudi, ki me
bogatijo in jaz njih. Ki me podpirajo in znajo opaziti moje občutke. In pridejo
neurja, ko spoznam, da popolnega sveta ni. Sploh pa ne popolnih ljudi.
Pred tedni me je znanka, šokirana zaradi nekega dogodka, dejala:
» Ljudje, o katerih imam vedno samo dobro mnenje, me največkrat presenetijo s
tem, da storijo tako neumnost, ki je ne morem nikoli več izbrisati in odpustiti.« Nisem
imela kaj dodati. Še isti dan me je razočarala oseba, ki mi je precej pomenila.
In ko že misliš, da eno razočaranje lahko preneseš, pride še drugo. In tretje.
In jim ni konca.
Ljudje kot bitja razočaramo. Enkrat bolj, drugič manj. Do
neke meje še zmoremo odpustiti, a pride trenutek, ko zmanjka »popravnih izpitov«.
Takrat je bolje, da gre vsak svojo pot. Pot, ki se ji reče življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar