Pride kakšna noč, ko si utrujen, a ne moreš spati. Čas pred
izpitnim obdobjem je še posebej zaznamovan s tem. Ko me nespečnost doleti,
prižgem radio. Včasih imam srečo, da ravno tisti čas predvajajo ponovitev
kakšne oddaje. Ne takšne, v kateri v eni uri predvajajo toliko slovenske glasbe
samo zato, da zadostijo zapisanemu zakonu, temveč ponovitev oddaje, ob kateri
se med poslušanjem kaj novega naučim. Če vmes seveda ne zaspim.
Gost oddaje je bil Marko Juhant, specialni pedagog, z
voditeljico pa sta na koncu govorila tudi o trudu. Razmišljal je takole: »Mnogi
pozno v starost ne spoznajo, da sreča in zadovoljstvo ne prideta od samega
nasmeha in brezdelja. Zadovoljstvo pride od vloženega truda. Takrat, ko
vendarle uspe. Ko si vložil veliko, pa včasih dobiš malo, ampak dobiš. In potem
se vprašaš, ali bi stvar opravil še enkrat, in si odgovoriš, da bi. To pomeni,
da je bilo zadovoljstvo dovolj visoko.«
Dandanes se pritožujemo, da nihče več nima potrpljenja.
Premalo cenimo trud. Brez velikega napora si želimo sijajne rezultate. Rešitev
je trud in potrpežljivost. Pa tudi čakanje … kar je težko. Nobeden ne mara čakanja
v vrsti, da bi prišel do želene stvari. Ko pomislim na čakanje, si predstavljam
vrsto v trgovini pred blagajno, sestavljeno iz mrkih ljudi (najde se tudi
kakšen nasmejan), ki ves čas negodujejo, se pritožujejo in sprašujejo, koliko
časa bodo še morali počakati, da bodo končno lahko plačali izbrane izdelke.
Najbrž nobenemu od teh ne pade na misel, da je vsakodnevno čakanje neke vrste
preizkušnja, koliko potrpljenja so zmožni v življenju s svojimi prijatelji,
sodelavci, bližnjimi. Ne morem si predstavljati, kako smo leta 2011 na
Svetovnem dnevu mladih tri ure (če ne celo štiri) presedeli na vročem
Madridskem soncu in v vrsti čakali na kosilo, medtem ko mi je danes zoprno
čakati 10 minut na trolo.
Juhant je s poslušalci delil tudi naslednji dogodek: Že
odrasel sin mu je nekega poletnega dne potožil, da je že prestar, da bi še kdaj
dobil lego kocke, darilo, zaželeno vso njegovo mladost. A jih je dobil. Eden od
treh decembrskih mož mu jih je prinesel. Od presenečenja so se mu menda orosile
oči.
Manjka nam spontanosti, drobnih pozornosti, ki polepšajo dan.
Manjka presenečenje. Da ne veš, kaj te čaka. Ni treba, da je stvar, ki se
dotakne tvojega srca, cenovno draga. Nasmeh neznanca, prijetna novica, obisk
osebe, ki je nisi videl že lep čas, sms sporočilo, ponovno predvajana pesem,
katere melodije se ne spomniš več … so drobna presenečenja, ki se jih veselim
vsak dan. To so stvari, ki dajo vsakemu
dnevu drugačno melodijo. Malenkosti, ki polepšajo tudi teden, preživet v
megleni Ljubljani.
Kako boš torej preživel/-a naslednje dni? Se boš pustil/-a
presenetiti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar