Pavčkova misel

Pred kratkim sem zasledila misel, ki jo je v nekem pogovoru izrekel pesnik Tone Pavček. Gre takole: 

"To, kar je slabo, je vseenost, ko ni prizadetosti in ne volje po boljšem, po občutljivejšem, po osrečujoči aktivni ljubezni. Res nam manjka človeške solidarnosti. Ljudje se kmalu ne bomo več delili med bogate in revne, pač pa po tem, koliko občutiš ali ne občutiš stiske bližnjega. In vsa ta notranja slepota, ta brezbrižnost do drugega, ko si notranje slep in gluh za njegov krik, oddaljuje ljudi za mnogo svetlobnih let. Bližnje je treba videti, treba se je z njimi pogovarjati. Včasih je potrebno samo poslušati ali položiti roko na njegovo ramo; potem prehaja ta bolečina iz njega vate in sta dva združena in je mnogo lažje."

Preproste besede, ki povedo ogromno. Tudi to, da ni odličen pesnik tisti, ki zna samo z besedami, temveč tisti, ki občuti stisko bližnjega. Pavček je oboje združil, zato je njegova poezija fantastična.

Verujem!

Ni prijetno, ko pod vsakodnevnimi novicami na različnih spletnih straneh prebiram žaljive komentarje o veri, katere pripadnica sem. »Naivni kristjani, pravljice …« in podobne besede se kar vrstijo. Anonimneži si dajo duška. Mislijo, da me bodo s svojimi besedami odvrnili od tega, da bom prenehala verovati, da Bog obstaja.

Me razžalosti, a hkrati spoznam, kakšen privilegij imam, da verujem. Zame ni pravljica. Je edina možna resnica. Nimam oprijemljivih dokazov, preko katerih bi lahko obnemeli čisto vsi nasprotniki, imam pa občutke, doživetja in dogodke, zaradi katerih vem, da On je. In je danes vstal za vse. Tudi tiste, ki sedijo ob bogato obloženi mizi, pa ne vedo, da je to zaradi Njega in ne velikonočnih zajčkov, ki nosijo čokoladna jajčka. Ki pravijo, da Boga ni, pa imajo vsak dan pred očmi tisoč dokazov o nasprotnem.Ko bi le iskali v pravi smeri ...Tudi sama marsikdaj dvomim in se sprašujem, zakaj. Vedno dobim odgovor: Ker me ima rad. Je tako težko razumeti?

Potrebujemo dokaze. A včasih lastni občutki povedo več kot zapisana teorija. Moji govorijo, da ON ŽIVI! Že več kot 2000 let. 

                                                         (Vir: CatholicGag)

Hlapci

Vsak pripetljaj v življenju dobi smisel, nas opomni, ko ga pogledamo z drugega zornega kota. Ni dogodka, ki bi bil prepuščen naključju. To ugotavljam vsak dan bolj.

Stojim pred prehodom za pešce in čakam na zeleno luč. Mudi se mi na faks. Mimo pridivjajo policisti na motorjih. Eden se ustavi in zaustavi ves promet. Nič mi ni jasno. Zakaj je že dobro, da zaprejo najbolj prometno cesto ob uri, ko ljudje odhajajo v službo, šolo, na fakulteto? Mimo se po dolgih minutah čakanja pripelje drug policist na motorju, za njim pa kolona šestih dragih vozil, v katerih sedijo ljudje s kravatami okoli vratu. Predvidevam, da del tiste visoke živine, ki odloča o pomembnih zadevah v naši državi. In pomislim, zakaj moramo vsi obstati, ko se oni peljejo mimo. Požvižgam se na protokol. Smo kot podložniki iz srednjega veka, ki se klanjajo kralju, ko se lagodno pelje v kočiji.

Prispem na faks. Profesorica predava o Cankarjevih Hlapcih. In se spomnim na jutranji dogodek.

Naš Ivan je leta 1909 napisal svoje najbolj izvirno besedilo, Hlapce. Drama, ki je in bo vedno aktualna. Potek dogodkov sproži izid volitev 1907, na katerih zmaga klerikalna stranka. Učitelji, ki so pred razglasom rezultatov prepričani, da bo narod pravilno razsodil, so razočarani. Nekdaj goreči liberalci stečejo v naročje zmagovalcu. Sprememba oblasti vodi v idejno prevrednotenje. Pokaže se Jermanovo drugačno razmišljanje od drugih, ko se ne odpove svojim načelom. Ne želi, da bi se ljudstvo pokoravalo oblasti, ampak jih z izobrazbo želi  prepričati, da niso lutke, ki jih upravljajo drugi. Iz hlapcev želi oblikovati ljudi, trdne in pokončne. Težava je, da narod ni odprt za spremembe in navdušen nad novostmi. Tako Jerman izpade kot poraženec, s strani oblasti je celo preganjan. 

Hlapci smo. V lastni državi, na delovnem mestu, doma. Povsod se najde nekdo, ki ukazuje in lagodno živi na račun drugih. In mi se klanjamo, kot da ne bi bili nič vredni. In razen tega, da nergamo in se pritožujemo, ne storimo nič oprijemljivega. In se ponižujemo. In mislimo, da nimamo ničesar, s čimer bi lahko svet spremenili na bolje. Vsaj za pikico. 

Kmet je hlapec svoje zemlje. Orje, seje, gnoji, zaliva. Poti se in trpi. Če mu narava prizanese, je v jeseni poplačan z bogato žetvijo. Na koncu, po vseh plačanih davkih, mu mogoče ostane toliko denarja, da lahko nakupi novega semena in gnojila, ter naslednje leto prične znova. A kmet ima čisto vest, ker ve, da se je potrudil. Da je storil vse, česar je sposoben. Na drugi strani je politik, ki živi na račun kmeta. Oseba v kravati in zloščenih čevljih, ki ni še nikoli v življenju na vroč dan pobirala krompirja. Nekdo, zaradi kogar je potrebno zapreti cesto. In ga je nekje globoko v duši sram, da s tolikimi grdo ravna in jih izkorišča. Je hlapec lastne vesti. 

Kdo je torej večji hlapec?

Svinje berejo knjige

Ponedeljkov večer mineva v branju knjige. Oči švigajo sem in tja in pridejo do konca strani. Obrnem list. In me mine, da bi brala naprej. S črkami potiskan papir z nadaljevanjem zgodbe namreč krasi velikanski madež. Ni prva umazana, zapackana in raztrgana knjiga. Ampak tokrat me res razjezi. Zato, ker zadnje dni nisem dobre volje. Med bralce se dandanes očitno uvrščajo tudi svinje. 

Bralne navade so različne. Nekateri berejo pred spanjem, drugi na avtobusu ali vlaku, eni čez cel dan po malem. Ljudje največ knjig preberejo med dopustom. V poletnem obdobju je najbrž edino takrat gneča v knjižnici. In kriza, ko si hoče človek izposoditi kakšno opevano dobro knjigo, pa je izposojena in rezervirana za dva meseca vnaprej. 

Eni sploh ne berejo. Med najstniki velja nenapisan trend, da je večji frajer tisti, ki prebere manj knjig. Zmotno mišljenje se slej ko prej pokaže, ko mora kakšen izmed njih na glas brati odlomek in se mu zatika pri vsaki drugi besedi. Nam je učiteljica v osnovni šoli vedno govorila, da brez obvladanja tekočega branja ne bomo prišli do srednje šole. Očitno se je motila.  

Ko se sprehajam med knjižnimi policami in izbiram knjige, najprej pogledam naslovnico. Če mi je všeč, knjigo vzamem v roke in jo prelistam. Pri nekaterih me takoj odbije dejstvo, da so v takem stanju, kot bi jih kdo prinesel z odpada. Zvite, polite, zmečkane, počečkane, polne las in drobtin, mastnih prstnih odtisov in narejenih ušes. Fuj. 

Ni mi težko posoditi dobre knjige osebi, za katero vem, da mi jo bo vrnila v stanju, v kakršnem jo je prejela. Je razlika med tisto knjigo, ki je obrabljena zaradi večkratnega branja in ubožico, ki je bila deležna malomarnega ravnanja. 

Ne razumem (in nikoli ne bom) ljudi, ki s tujo lastnino ravnajo tako zaničevalno. »Pa kaj, saj je iz knjižnice.« mi je enkrat odgovorila oseba, ko sem jo opomnila, naj ne dela zavihkov (ušes) sposojeni knjigi. A je res tako težko zatakniti list papirja med strani in s tem označiti, kje si ostala? A je nemogoče brati stran od kave, čokolade in nasploh vse hrane/pijače? Ali lahko ne delaš pokopališča žuželk med platnicami? Če je knjiga tvoja last, mi je vseeno. A dokler si jo izposojaš, imej v mislih, da jo bo še nekdo imel željo prebrati. 

Knjiga stane povprečno 20 evrov. Za enak znesek moram delati 5 ur. Že zaradi tega mi ni vseeno, v kakšnem stanju bodo knjige na domači knjižni polici. Zato prosim: če ti posodim knjigo, se najej, napij, nato pa udobno namesti v naslanjač in uživaj v branju. Če nimaš kazala, povej, zagotovo se bo našel kakšen odveč.